B. Cestnik: Ateist – otrok Cerkve?

Drugi vatikanski koncil je zapisal, da je ateizem „eden najresnejših pojavov našega časa“, a obenem priznal, da je lahko dobronameren in voden iz iskrenih humanističnih nagibov.* Koncil priporoča, da naj ateizem pozorno preučujemo, ga bolje spoznamo in z njim stopimo v dialog. V desetletjih po koncilu je zato vzniknilo nemalo knjig o odnosu vera – nevera, krščanstvo – psihoanaliza, krščanstvo – marksizem. Posebej so se temu po izrecnem naročilu papeža Pavla VI. posvečali jezuiti in na njihovi rimski univerzi Gregoriana so imeli poseben oddelek za študij ateizma in marksizma. Na Slovenskem je takrat veliko delo na tem področju opravil Anton Stres, kasnejši ljubljanski nadškof.

Eden pomembnejših katoliških avtorjev tistega časa je tudi Belgijec Antoine Vergote, učenec Lacana in specialist za psihoanalizo. L. 1983 je izdal knjigo Religija, vera, nevera. Psihološka študija. V njej podaja tri psihološke tipe nevere: nevera razočaranih (déception), nevera razdraženih (ressentiment), nevera brezbrižnih (indifférence).

Razočarani nevernik se po Vergoteju porodi iz spoznanja in izkustva, da religija ne nudi rešitve na njegova pričakovanju po miru, blagostanju, zdravju, pravici. Religija nastopa kot neizpolnjevalka želja in kot nemočna pred problemom zla, zato jo velja zavreči.

Razdraženi nevernik prihaja iz izkustva, da mu vera krati svobodo in osebno dostojanstvo. Religija je tu kot kaznovalka in dušeča nadzornica, zato se ji je treba upreti, jo celo sovražiti.

Brezbrižni nevernik vznikne v praznini, ko religija več nima moči, da bi nagovorila. Dramatično fazo odnosa do nje so dali skozi že njegovi predniki. Religija je nepomemben dejavnik in brezbrižnež se z njo preprosto ne ubada.

Na Slovenskem bomo gotovo našli vse tri psihološke profile nevernega človeka. Glede na to, da tudi mednarodne raziskave zaznavajo pri nas veliko stopnjo dvopolnosti (polarizacije) in veliko stopnjo bojevitosti med obema poloma (kulturni boj), lahko sklepamo, da bo pri nas več razdraženega vernika kot drugod. Opažamo, da slovenski ateist v veliki meri sebe razume kot anti-teista, kot nekoga, ki je na prevladujočo katoliško religijo in „njenega Boga“ enostavno jezen. Zamera je tolikšna, da prehaja tudi na naslednji rod ateistov, ki osebnega stika s katolištvom več ni imel. To je generacija, ki bi praviloma morala biti do religije brezbrižna, a je na religijo enako jezna kot nje očetje.

Temu gotovo pripomore močna levičarska antiklerikalna ideologija, močna politizacija vseh vprašanj povezanih z vero, dobršnemu delu intelektualcev priučeni, če že ne preko slovenske inačice „sociologije religije“ vcepljeni protikatoliški refleks. O njem je pisal Bernard Nežmah l. 2001 takole: “Zadošča katerikoli izmed teh vzklikov in človek na Slovenskem že potegne svoj revolver. Antiklerikalni, seveda. Z enim stavkom, ki ne potrebuje nobenih argumentacij ne pojasnjevanj, je izvedena splošna mobilizacija proti notranjemu sovražniku.” Nežmah vpraša: “Od kod ta potreba obsesivnega omejevanja cerkvenega?” Ter odgovarja: “Izhaja iz predpostavke, da je vse, kar je povezano z vero in kar ni omejeno na zasebnost vernikov, že družbeno negativno. Da se mora, skratka, družba vseskozi boriti s cerkvijo.“***

Vendar celotnega pojava „razdraženih nevernikov“ to troje še ne pojasni. Gre za nekaj globljega. Gre za ranjenost, ki ji še ne vemo dati imena. To ranjenost sta se tranzicijska politika in ideologija naučili po potrebi odpirati in zapirati, z njo sebi v prid manipulirata****, nista pa ne njen stvarnik, še manj njen zdravnik. Na potezi za pogumen in očiščujoč razmislek je predvsem Cerkev. Kakorkoli obračaš in četudi ni pričakovati, da se bodo k njej vrnili, so tovrstni ateisti njeni otroci. Slednji seveda pravijo, da temu ni tako. Ampak, če ne drugega, je jeza tista, ki jih izdaja.

* Prim. CvSS 19-21.
** Antoine Vergote: Religion, foi, incroyance. Étude psychologique, Pierre Mardaga, Bruxelles 1983.
*** Bernard Nežmah: Anticerkveni refleks, Dnevnik, 12.4.2001.
**** Šolski primer manipulacije je zadnje opletanje glede davka na sakralne objekte. Po „kao“ grožnji, je sledila „kao“ pomilostitev; davka torej ne bo, čeprav se je vedelo od začetka, da ga ne bo; „cerkvena tema“ je ob lakajski asistenci Dela in drugih medijev še enkrat služila kot dimna zavesa za vladne manevre ter kot strelovod za vznemirjeno javnost. Več o tem v komentarju Bogomirja Štefaniča: Neizjemnost izjeme, Družina, 27.10.2013.

Zapis je s spletne strani http://branenacesti.blogspot.com