B. Cestnik: Papeštvo v novem komunikacijskem slogu

 

Komaj dohajamo. Prejšnji teden „imenitni upokojenec v belem“ Benedikt XVI. razgrne svojo modrost in na straneh časopisa La Repubblica odgovori prvaku med italijanskimi antiklerikalci matematiku Piergiorgiu Odifreddiju. Včeraj intervju Eugenia Scalfarija, karizmatičnega ustanovitelja La Repubblice in prepričanega levičarja, s papežem Frančiškom.

Zanimivo, da je kanal na relaciji papež(a) – laični svet odprla rimska La Repubblica in ne milanski Corriere della Sera. Torej prednost ima klasični levičarski dnevnik in ne vzorno sredinski. V Sloveniji, kjer smo katoličani v odnosu do medijev impregnirani z zamerami in sumičenji, bi bila tolikšna strateška komunikacija hierarhičnega vrha z levičarskimi glasili pohujšljiva, skoraj ne meji izdajstva. Z druge strani pa je treba upoštevati, da levičarskega intelektualca in karizmatičnega medijskega delavca tipa Eugenio Scalfari pri nas enostavno nimamo in nemara tudi zato ne more priti do tovrstne „kemije“ med templjem ter kakšno izmed kovnic novic.

Da trenutno oba papeža nimata zadržkov „pisati za leve cajtunge“, ni edino, česar ne moremo najbolje razumeti. Tu je sploh dejstvo nove papeške
(hiper-)komunikacije. Teologi bodo v zagati. Papež vrši cerkveno učiteljstvo, ko piše okrožnice in pastirska pisma, ko pridiga na slovesnih mašah in podaja katehezo na to ali ono temo. Vendar, ali se bo poslej za več ali manj uradno cerkveno učiteljstvo lahko štelo tudi papeško tvitanje? Intervjuji in članki za dnevni časopis? Sproščeni klepet z novinarji na letalu? Spontana delavniška pridiga, v kateri pride tudi do kakšnega retoričnega lapsusa?

Za to poklicani teologi bodo seveda hitro našli merila, kaj v snopu papeških izjav je in kaj ni uradno cerkveno učiteljstvo. Bolj kot doslej pa se bodo morali navaditi povezovati med umirjenim uradnim učiteljstvom in gromozanskim pastoralnim učinkom, ki jih imajo nekatere papeževe „neuradne“ izjave. Če so te izjave „neuradne“, imajo pa velik pastoralni učinek, jih lahko še obravnavamo kot nekakšno učiteljstvo nižje stopnje? Ena takih izjav je, da se nekateri župniki in nune vozijo v prevelikih avtih. Druga, da ni papež tisti, ki naj sodi homoseksualce. Oboje seveda ni nobeno „ex cathedra“ učiteljstvo, a ves svet je papeževe stavke ponavljal in obenem – bolj na nezavedni kot na zavedni ravni – absorbiral temeljno teološko sporočilo, ki je v takšnih izjavah „zapakirano“. V prvem primeru sporočilo o skromnosti in uboštvu kot poti k Bogu, v drugem sporočilo o Božji širini, na katero lahko računa tudi homoseksualec. V obeh primerih pridemo do Boga.

Benedikt XVI. je prejšnji teden dal lekcijo žlahtne apologetike, kot je že dolgo nismo imeli. Apologetika kot teološka veda in komunikacijska spretnost je v sami Cerkvi skoraj šla v pozabo. Živeli naj bi v času obvezno cvetočega dialoga in razvpite politične korektnosti, apologetika pa je menda preveč polemična, preveč tekmovalna v tem, kdo naj bi imel prav. Benediktu XVI. je vseeno, kaj menijo varuhi politične korektnosti. Upokojeni papež odgovarja Odifreddiju s toliko svobode, da mu kljub uglajenosti ni nerodno poseči niti po stari dobri tehniki „zabijanja“ ali pa po tehniki direktnega očitanja – na primer: „To kar Vi pravite o Jezusu, je izpod vašega znanstvenega nivoja.“

Kakšen teden po konklavu, na katerem je buenosaireški kardinal Bergoglio postal papež, je našo klaretinsko skupnost v Madridu obiskalo nekaj argentinskih duhovnikov. Dejali so, da se čudijo, da se Evropejci čudimo Frančišku. On da je pač takšen, kot je vedno bil. Kot papež da ne blefira. Njegov komunikacijski slog da je pač „normalno“ spontan in odprt. No, v včerajšnjem intervjuju s Scalfarijem se je ta slog še enkrat razodel in potrdil. Papež odstrani barikade in nevernemu mislecu in novinarju skozi simpatično kramljanje kakor da odpre svoje srce. Izreče stavke (npr. tiste o „vatikanocentrični kuriji“ z njenimi „dvorjani“ in kako bo storil vse, da jo spremeni), ki bi mu jih običajni strokovnjaki za stike z javnostmi bržkone odsvetovali. Papež ne uči, temveč razmišlja na glas. Kot da bi vpričo nevernega sogovornika ter svetovnega občestva na glas tehtal, kaj mu je storiti.

Je to še papež? Očitno to več ni papež pol-bog, ki bi govoril le absolutno tehtno in absolutno neovrgljivo. Ki bi komuniciral zgolj enosmerno: jaz sporočam vam in amen. Glede na nov komunikacijski pristop, lahko rečemo: papež je vstopil v moderni komunikacijski živ-žav in slog. Presenečenj še s tem ni konec. Papež je namreč v modernem komunikacijskem živ-žavu in slogu našel svojega zaveznika.  

Vir: http://branenacesti.blogspot.com/