Cerkev

Cerkev sv. Frančiška – Plečnikova cerkev

Po načrtih Jožeta Plečnika je bila v tedanjem predmestju Ljubljane, v Šiški, med letoma 1925 in 1927 zgrajena cerkev sv. Frančiška. Nenavadni cerkveni zvonik pa je bil dograjen šele leta 1931. Cerkev je zasnovana kot dvorana z oltarjem v sredini, s čimer naj bi bil vzpostavljen bolj neposreden stik z verniki. Dvoranski prostor obdaja hodnik za procesije, ki je od dvorane ločen z mogočnimi stebri. Notranjost cerkve je oblikovana strogo klasično, s čistimi arhitektonskimi sredstvi. Posebnost so tudi bogato izdelani lestenci. Tako kot notranjost, ima tudi zunanjost cerkve stroge klasicistične oblike. Osnovni element arhitekturne členitve je klasični steber.

Opis cerkvene arhitekture

Cerkveno jedro, prekrito s položno streho, dopolnjuje zvonik, prizidan leta 1931. Podoba zvonika je zelo značilna. Posebej tipični sta nadstropji z vrstama stebrov povsem na vrhu, nad katerima se dviguje streha zvonika. Glavni vhod poudarja monumentalno stebrišce z odprtim timpanonom. Notranjost cerkve je nevsakdanja. Osrednji, centralni prostor okvirja vrsta monumentalnih opečnih stebrov, za katerimi je ob stenah dovolj prostora za obhod. Veliki oltar je odmaknjen od cerkvene stene. Na obeh straneh ga, prav tako postavljena ob stebre, dopolnjujeta stranska oltarja. Pozneje, ko je cerkev že služila svojemu namenu, ji je Plecnik obcasno dodajal nove elemente. Tako jo je opremil z lestenci, po drugi svetovni vojni je s pomocjo ucencev uredil še kapelo Žalostne Matere božje, krstilnico in zakristijo. Vsakemu lestencu in vsaki viseci svetilki je Plecnik podaril nekaj enkratnosti. Svojo evharisticno duhovnost je izpovedal ob nacrtih in izdelavi svetih posod. Kelih mu pomeni povezavo obcestva, cele dežele, zato so vanj vgrajeni slovenski kamni in okrašeni so z narodnimi ornamenti. Krstilnico je arhitekt postavil zadaj, od vhodu v cerkev. Misel, da krst vodi k evharistiji, je nakazal z ornamenti vinske trte, ki krasijo strop in omarico za sveta olja. Naštete in druge podrobnosti, ki so nastale po zamislih velikega arhitekta, odkrijemo z pozornim opazovanjem.

Zasnova in stavbna zgodovina

Stavbna zgodovina cerkve sv. Frančiška v Šiški se začne pri stari cerkvici sv. Jerneja ležeči pod Šišenskim hribom ob Celovški cesti. Ta je bila nekoč del pražupnije sv. Petra v Ljubljani. Ko se je v 11. stoletju osamosvojila župnija v Šentvidu nad Ljubljano je spadala v njen okvir. Ob ustanovitvi župnije Marijinega oznanjenja leta 1785 so jo priključili njej, kar pojasni navzočnost frančiškanov pri Jernejevi cerkvi. Ob koncu 19. stoletja je bila, zaradi naglo rastočega števila prebivalcev Šiške, Jernejeva cerkev, odločno premajhna, tako so začeli razmišljati o novi cerkvi. Leta 1912 je bil izdelan načrt za novo cerkev, ki je, mogočne kot si jo je zamislil benediktinski menih p. Anselm Werner, vlada na Dunaju finančno ni podprla. Na skromnejšo različico Šiškarji niso pristali, medtem pa se je že začela vojna in načrte za gradnjo cerkve so za dlje časa odložili. Po končani vojni, leta 1918, so frančiškani dobili od deželne vlade v uporabo barako, ki je do tedaj služila kot vojaška kapela. Kot zasilno cerkev so jo prebivalci Šiške uporabljali med letoma 1920 in 1926. Kljub težkim gmotnim razmeram v letih po prvi svetovni vojni, so pobudniki zidave cerkve, združeni v Društvu za zidanje cerkve s frančiškani na čelu, začeli zbirati prispevke za novo cerkev. Posebna spobuda pri tem je bila želja, da bi sedemstoletnico smrti sv. Frančiška Asiškega (1926) najlepše proslavili z zidavo nove cerkve. Brez oklevanja so za arhitekta izbrali Plečnika, ki je užival visok ugled v domovini in tujini.

Načrt in gradnja cerkve

Plečnik je za izhodišče izbral načrt cerkve v Pragi, ki ga je takrat izdeloval. Dan po prazniku sv. Frančiška, 5. oktobra 1924, je arhitekt poslal načrte za novo cerkev frančiškanskemu provincialu. Začel se je postopek pri uradih za pridobitev ustreznih dovoljenj, hkrati pa obsežna dejavnost med ljudmi in ustanovami za zbiranje denarja. Inženir Anton Suhadolc je poskrbel za zapletene statične izračune in verjetno deloma vplival na nekatere arhitektove odločitve, bil je pa tudi vodja zidave cerkve. Zgodaj poleti leta 1925 je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič položil in blagoslovil temeljni kamen za cerkev, avgusta so začeli z zidavo. Že po dobrem letu je bila stavba pod streho, oktobra 1926 so jo blagoslovili. Ob konsekraciji nove cerkve 4. oktobra 1927 so že stali trije oltarji, prinešeni od drugod. Ob tej priložnosti je bila Šiška razglašena za ekspozituro župnije Marijinega oznanenja z vsemi pravicami župnije. 8. julija 1928 je škof Jeglič razglasil Šiško za samostojno župnijo. Zvonik so pozidali šele proti koncu leta 1931. 

Opremljanje cerkve je potekalo precej počasi, kot se je to dogajalo tudi pri drugih Plečnikovih cerkvah. V dvajsetih letih so izvedli prvo, preprostejšo različico glavnega oltarja in prižnice, stranski oltar svete Elizabete (1929) in stranski oltar sv. Antona Padovanskega leta 1936. V letih od 1930 do 1936 je frančiškanski pater in slikar Blaž Farčnik poslikal cerkvene stene. Šele poleti 1935 so se odločili za novi tlak v cerkvi. Leta 1936 je dobila cerkev še zadnjo od štirih spovednic in nove male lestence v osrednjem cerkvenem prostoru. Leta 1937 so bile izdelane in nameščene klopi.

Leta 1949 je arhitekt Plečnik izdelal načrt za opremo zakristije, ki je bila dokončno zgrajena leta 1956. V zadnjem letu arhitektovega življenja (1957) je bila opremljena tudi krstilnica. Leta 1961 sta bili postavljeni prižnica in obhajilna miza. Za opremljanje Frančiškove cerkve po Plečnikovih načrtih v zadnjem obdobju umetnikovega življena in po njegovi smrti imajo zasluge p. Modest Novak in p. Klemen Šmit, za preureditev velikega oltarja po novih koncilskih določilih ob koncu šestesetih in ob začetku sedemdesetih let pa p. Pij Goli. Sodelovali so pa tudi Plečnikovi učenci Tone Bitenc, Erna Tomšič in Danilo Fürst.

Več slik detajlov, ki jih je posnel dr. Prelovšek, si lahko pogledate tudi v galeriji slik.


Na spletni povezavi burger.si si lahko ogledate našo cerkev v prostorskem načinu.