Kdor noče delati, naj tudi ne je!

Današnji evangelij je del znanih govorov o koncu sveta, ki so značilni za zadnje nedelje bogoslužnega leta. Zdi se, da so bili v eni od prvih krščanskih skupnosti v Tesalonikah verniki, ki so iz teh Jezusovih govorov naredili napačen sklep: nesmiselno se je truditi, nesmiselno je delati in pridelovati, kajti vse mineva; bolje je živeti iz dneva v dan in ne sprejemati odgovornosti na daljši rok; dovolj je, če poskrbimo zgolj za skromno preživetje. Takim odgovarja sv. Pavel v drugem berilu, ki mu bomo tokrat namenili naše razmišljanje:

»Slišimo namreč, da nekateri med vami živijo neredno, da nič ne delajo, ampak begajo sem ter tja. Takšne opozarjamo in opominjamo v Gospodu Jezusu Kristusu, naj v tišini delajo in jedo svoj kruh«.

Na začetku odlomka sv. Pavel opozarja na svoj osebni zgled, ko pravi, da ni jedel svojega kruha zastonj, ampak da je noč in dan naporno delal, da ne bi bil nikomur v breme. Spominja tudi na navodilo, ki ga je dal kristjanom v Tesalonikah, ko je bil med njimi:

»Kdor noče delati, naj tudi ne jé«.

Vemo, da je Pavel res delal (bil je tkalec šotorov), tako da je uspel s svojim delom pomagati tudi nekaterim bratom v potrebi (prim. Apd 20,34 sl.). To je bila za takratne ljudi novost. Kultura, ki so ji pripadali, je zaničevala ročno delo, to naj bi bilo za človeka poniževalno, zato so ga prepuščali sužnjem in neukim ljudem. Pavel pa ima za seboj drugo, svetopisemsko kulturo, ki mu ponuja zelo drugačne primere glede tega vprašanja. Prva stran Svetega pisma predstavlja Boga, kot zgled dela: Bog šest dni dela in sedmi dan počiva ter tako simbolično vzpostavlja zakon dela in počitka. Vse to se zgodi, preden je v Svetem pismu govora o grehu. Delo je torej človeku naravno, ne pa posledica greha in kazen.

Ročno delo ima enako dostojanstvo kakor umsko in duhovno. Jezus sam se kakšnih dvajset let posveča prvemu (predpostavljamo, da naj bi začel delati, ko je imel okoli trinajst let) in samo par let se je posvečal drugemu, ki ga on sam pomenljivo imenuje delo, ki mu ga je zaupal Oče, da ga izvrši na svetu (prim. Jn 4,34; 6,29; 17,4).

Nekdo je takole povzel vprašanja, ki jih laiki zastavljajo Cerkvi: »Kakšen smisel in kakšno vrednost ima pred Bogom delo nas laikov? Res je, da se laiki posvečamo tudi različni dobrodelnosti (dela usmiljenja, apostolat, prostovoljstvo); toda večino časa in moči našega življenja moramo posvetiti delu. Če torej delo ne šteje za nebesa, nam za večnost ostane zelo malo. Ljudje, s katerimi smo se posvetovali, nam niso znali zadovoljivo odgovoriti. Pravijo nam: 'Vse podarite Bogu!' Je to dovolj?«

Mislim, da je temeljni odgovor na to vprašanje mogoče najti že v besedilu 2. vatikanskega cerkvenega zbora, ki govori o delu: »S svojim delom človek navadno vzdržuje svoje življenje in življenje svojih domačih, se povezuje s svojimi brati in jim služi; izvrševati more resnično ljubezen in sodelovati pri spopolnjevanju Božjega stvarstva. Še več, iz vere vemo, da se človek z delom, darovanim Bogu, združuje s samim odrešilnim delom Jezusa Kristusa, ki je dal delu vzvišeno dostojanstvo, ko je v Nazaretu delal s svojimi lastnimi rokami. Iz tega za vsakogar sledi dolžnost, da zvesto opravlja delo, pa tudi pravica do dela; naloga družbe pa je, v skladu z dejanskimi družbenimi razmerami za svoj del pomagati državljanom, da morejo najti priložnost za zadostno zaposlitev« (CS 67).

Na gornja vprašanja laikov moramo torej odgovoriti: Ne, delo nima vrednosti le zaradi »dobrega namena«, ki ga položimo vanj ali pa zaradi jutranje podaritve Bogu; vrednost ima samo v sebi kot deležnost pri ustvarjalnem in odrešenjskem Božjem delu ter kot služenje bratom in sestram. Knjiga Razodetja pravi o pravičnih, da »njihova dela gredo z njimi« (Raz 14,13). Torej bo tudi najbolj splošno »opravilo«, ki je delo, šlo z nami in bo za nas izvir slave, če ga bomo opravili dobro, in seveda vse kaj drugega, če ga bomo opravili slabo.

Človek, ki je vse življenje zavzeto in pošteno delal, ima pred Bogom in ljudmi v rokah dragoceno dobrino. Prav to podeljuje vsakemu človeku njegovo dostojanstvo. Ni tako pomembno, kakšno delo posameznik opravlja, ampak koliko in kako ga je opravil. To vzpostavlja neko določeno ravnovesje glede na vse razlike (včasih nepravične in pohujšljive) glede kategorije in plačila za delo. Človek, ki je v življenju opravljal najpreprostejša dela, lahko »velja« veliko več od nekoga, ki je zasedal zelo prestižna mesta. V zgodovini Cerkve je polno svetnikov, ki so vse življenje opravljali najbolj ponižna dela.

Rekel sem, da je delo soudeleženost pri stvariteljski Božji dejavnosti in pri Jezusovem odrešenjskem delu ter izvir osebne in družbene rasti. Toda delo je tudi nekaj drugega, povsem drugačnega in to dobro poznamo: je napor, muka, izvir konfliktov. Delo je zaznamovano tudi s to negativno platjo, s kaznijo, ki jo najdemo v prehodu iz 2. (»podvrzita si zemljo«Navihano! v 3. poglavje 1. Mojzesove knjige (»v potu svojega obraza boš jedel kruh«Navihano!, kar je zaradi posledic greha. To pa seveda ne le zaradi Adamovega greha, ampak zaradi greha v vseh njegovih oblikah, ki izhajajo iz edine korenine, samoljubja.

Danes bi mogli brez težav ugotoviti dva izraza te negativne plati dela. Prva je pomanjkanje dela, brezposelnost, z vso dramo, ki jo potegne za seboj. Ekonomska drama zaradi težav pri preživljanju družine, moralne in psihološke drame zaradi frustracij in odvisnosti, ki se pojavljajo pri brezposelnih. Brezposelni človek se počuti nekoristen, včasih izgubi samospoštovanje in spoštovanje svojih družinskih članov, ki se morajo zaradi njegove nezmožnosti in pomanjkanja pobud toliko bolj naprezati. Zaposlenost ima danes novega in vznemirjujočega sovražnika: stroje, ki so bili izumljeni, da bi zmanjšali človekov napor, sedaj pa ustvarjajo ogromno težavo, ki ji ni videti rešitve: človekovo delo postaja nepotrebno. Kjer uvedejo računalnike in robote, tam se drastično zmanjša število delovnih mest.

Pred temi in drugimi težavami mora vernik in vsak dobro misleč človek razvijati velik čut odgovornosti in solidarnosti; spodbujati in podpirati mora reforme, ki bi zmanjševale rano brezposelnosti, biti mora solidaren z vsako konkretno pobudo v prid brezposelnim, pošteno plačevati davke od svojih dohodkov, zavedajoč se, da je to najbolj običajna oblika pomoči tistim sodržavljanom, ki so imeli manj sreče, kakor mi; v primeru podjetnika narediti vse, da bi odprli nova delovna mesta.

Poleg tega zla, t.j. pomanjkanja dela, je še drugo, temu nasprotno: preobremenjenost z delom. Ta je žal posledica potrebe zaradi premajhnega zaslužka ali pa zaradi premajhnega števila zaposlenih. Mi ne bomo govorili o tem. Spregovorili bomo o delu, ki je postalo malik, o delu, ki se ne ustavi niti v soboto in nedeljo. To je obsedenost z delom in tak človek, ko se vrača domov, ne govori o drugem, kot o delu. To je delo, ki ne dopušča mesta nobeni drugi dejavnosti, ne kulturi, ne duhovnosti.

Glede tega lahko parafraziramo nek Jezusov stavek: delo je zaradi človeka in ne človek zaradi dela! Koliko zakonskih zvez je pohabila prezasičenost z delom, ki jo vedno znova vzpodbuja malik denarja. Otroci imajo prav, ko protestirajo, da bi tako pomagali razumeti očetu in materi (ki na tem področju tako pogosto grešijo zaradi napačno razumljene ljubezni do otrok), da potrebujejo poleg denarja še marsikaj drugega. Sicer pa delati več, kot je potrebno, opravljati dve službi, sprejemati vedno nove dolžnosti, svetovanja, obiske (ko gre za zdravnike), pomeni jemati delo drugim, predvsem mladim, ustvarjati brezposelnost, biti tatovi dela, ki je najbolj prefinjeno in ključno blago v današnjem svetu.

Ko govorimo o delu, je potrebno reči tudi, da se v življenju moramo zanašati nanj, ne pa na malo verjetne nasmehe sreče v raznih oblikah loterij in stav. Te so lahko legitimna oblika igre, način vzdrževanja sanj in vznemirjenosti, ki je dosegljiva tudi tistim, ki si ne morejo privoščiti igre na borzi, le da ostajajo znotraj pametnih okvirov. Lahko pa človeka tudi odtrgajo od njegovega dela in uničujejo družine, če se človek brez zavor prepusti njihovim spiralam in se spremenijo v obsedenost. Sreče, ki resnično »obogatijo« človeka telesno in duhovno, so tiste, ki jih osvajamo dan za dnem v potu svojega obraza in s pomočjo genialnosti razuma, ne pa tiste, ki preko noči padejo z neba. Potreba, da bi napolnili državno blagajno, ne opravičuje, da bi država odprto pospeševala te stvari in tako prevzela nevzgojno vlogo v odnosu do državljanov.

Sklenimo z evharistično mislijo. Trenutek največjega poveličevanja dela je, ko duhovnik pri oltarju daruje Bogu kruh in vino, ki ju označi za »sad zemlje in dela človeških rok«. V tistem trenutku Bogu daruje vse človeško delo; ne le delo kmetov, ampak tudi skrito delo gospodinj, ki pripravljajo vsakdanjo hrano, vseh, ki delajo za tekočim trakom, za uradniškim okencem, za delovnim pultom ali na cesti, za volanom javnih prevoznih sredstev. Kristus sprejema to naše delo, ga pridružuje svoji odrešilni daritvi in nam ga malo za tem vrača pri obhajilu, ko je postalo »hrana večnega življenja«.

Sklenimo s čudovito molitvijo, ki jo najdemo v Molitvenem bogoslužju: »O Bog, ki namenjaš vsakemu človeku svoje delo in pravično plačilo, blagoslovi naše vsakodnevno delo in daj, da bo služilo tvojemu vesoljnemu načrtu odrešenja. Po Kristusu našem Gospodu«.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 335-340. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap. (www.kapucini.si)