LEPA JESEN ŽIVLJENJA IZKAZUJE USMILJENJE ali ob starejšem človeku začutimo, kako lepa je lahko jesen življenja – Marjeta Petek Ahačič (13. maj 2016)

Naslov današnjega šmarničnega razmišljanja na prvi pogled ponuja razmišljanje o starosti. Če se v naslov nekoliko bolj poglobimo, pa hitro ugotovimo, da v lepo jesen življenja vlagamo že vse od rojstva, tudi v najbolj norih mladostnih trenutkih. Z rojstvom smo pravzaprav sprejeli tudi dejstvo, da se bomo nekoč postarali. In verjetno moramo biti celo hvaležni za to, da se bomo sploh lahko postarali.

 

Morda se komu zdi nenavadno, da sem si kot predstavnica nekoliko mlajše generacije, v času oblikovanja svoje kariere in življenjske moči, za šmarnično razmišljanje izbrala temo o tistem obdobju življenja, o katerem najmanj radi govorimo. Večinoma smo radi mlajši ali pa svojih let ne želimo izdati, hrepenimo po večni zunanji lepoti, skrivamo gube in tegobe.

Tudi sama sem trenutno v obdobju, ko se mi starost zdi še daleč, se je na trenutke morda celo bojim. Vse to pripisujem svojemu dozorevanju, svoji osebni in duhovni rasti.

 

Starejši so že od nekdaj pomemben del mojega življenja. Veliko mi pomeni, če lahko poklepetam s starejšimi, če čutim, da me sprejemajo in da tudi jaz njim s tem lahko povrnem kakšen prijeten občutek.

Ob razmišljanju, kdo vse je oblikoval moje življenje, sem prišla do spoznanja, da so vse trdne temelje mojega življenja poleg mojih staršev oblikovali predvsem starejši, ljudje v pozni jeseni življenja. Tukaj bi izpostavila dve taki osebi. Najprej vidim svojo varuško, ki mi je zaradi službene odsotnosti staršev čez dan, že od sedmega meseca starosti nadomeščala tisto prvinsko materinsko ljubezen, toplino in varnost, ki jo lahko nudi le oseba, ki je že prehodila dolgo življenjsko pot. Čeprav je že dolgo ni več med nami, še danes čutim njeno čvrsto roko, ki me drži, da med poskakovanjem ne padem, in ki me poboža, ko rabim nežnost.

 

Spomnim se še ene zgubane, vendar odločne delovne roke, ki me je od zgodnjega otroštva dalje vodila v našo cerkev. Naša soseda, starejša gospa, mati treh odraslih sinov, glavna molivka in pevka v naši cerkvi na vasi, je na način, kot ga zmore samo izkušena oseba, ob nedeljah ponosno z mano hodila v cerkev in mi dovolila, da sem že zelo zgodaj lahko sodelovala pri majskih šmarnicah. Kakšen ponos sem čutila, ko sem lahko prav jaz v prvi klopi naše cerkve sedela poleg te gospe, ki je tako lepo pela in molila in mi s svojim odnosom do božjega, do Marije privzgojila to, da sem še danes lahko med tistimi srečneži, ki radi hodimo v cerkev.

 

Tudi danes mi ravno starejši in ostareli kažejo, kako lepa je lahko jesen življenja. Ljudje, ki me obkrožajo, so v življenju marsikaj pretrpeli, trpijo kakšno grenko izkušnjo tudi v starosti, jih mučijo bolezenske tegobe, osamljenost, pa vendar, ko pogledam njihove oči, izžarevajo neko pomirjenost z življenjem, ki je zlasti za nas, za mlajšo generacijo, ključnega pomena, da lažje krotimo miselnost in pehanje za koristjo, storilnostjo in zunanjo lepoto. Že sveti Hieronim pravi, da ima starost kar nekaj dobrih lastnosti, da zmanjša vzgon strasti in poveča modrost, daje zrelejše nasvete. To sta verjetno občutila tudi Marija in Jožef, ko sta Jezusa prinesla v jeruzalemski tempelj, da bi ga po zapovedi postave darovala Gospodu, tam pa ju sprejme stari Simeon, ki je že dolgo pričakoval Mesija.

 

Kaj pa naša župnija in lepa jesen življenja? Če čez teden pridemo k maši, lahko vidimo, da so prav starejši tisti, ki zvesto in potrpežljivo molijo za vse nas. Ali znamo ceniti to usmiljenje, ta dar, ga bomo v naši starosti znali tudi mi prenašati na mlajši rod?

Tudi naša župnija, zlasti naši patri, se zelo trudijo, da bi se med mlajšo in starejšo generacijo spletla trdna vez in spoznanje, da smo vsi del tega življenjskega kroga, ki bi se brez enih in drugih hitro razklenil. Z namenom, da se mlajša in starejša generacija povežeta in spoznata, da smo drug drugemu lahko v veliko oporo in veselje, sta bili v zadnjih dveh mesecih v naši župniji organizirani kar dve romanji. Kako povedno: tudi papež Frančišek pravi, da je romanje podoba poti, ki jo vsak človek prehodi v svojem življenju.

 

Tako sem tudi jaz eno lepših spoznanj, da je jesen življenja lahko lepa in usmiljena, doživela pred štirinajstimi dnevi na našem romanju na Dunaj in v Prago. Romanja se je udeležilo več starejših kot pa mlajših župljanov, vendar prvi v svoji iskrivosti, življenjski živahnosti, veselju, radoživosti in šaljivosti nikakor niso zaostajali za mlajšimi romarji, ravno nasprotno, celotno pot so nam bili zgled, kako se lahko, kljub različno prehojenim življenjskim potem, življenja še vedno v vsej lepoti veselimo tudi v starosti. In prav zaradi te izkušnje, vseh teh prijetnih župljanov romarjev, se še raje vračam v našo šišensko cerkev.

 

Sveti Janez Pavel II v Pismu starejšim pravi, da spoštovanje in ljubezen do starejših zares spadata k človeški civilizaciji. Omenja slovitega retorika Cicerona, ki prav tako opozarja, da je breme let lažje za tistega, ki ga mladi spoštujejo in ljubijo. Zaključi pa svoje razmišljanje papež Janez Pavel II takole: »Ko govorim o priletnih, se moram obrniti tudi na mlade in jim priporočiti, naj jim stojijo ob strani. Spodbujam vas, dragi mladi, da storite to z ljubeznijo in velikodušnostjo. Starejši vam morejo dati veliko več, kakor si lahko mislite. Glede tega opozarja tudi Sirahova knjiga: ͵͵Ne zavračaj pripovedovanja starih, saj so se tudi oni učili od svojih očetov. Drži se družbe starih, če je kdo moder, se ga okleni, kajti kako lepo pristaja starcu modrost.ʹʹ«

 

Prosimo v tej majski pobožnosti Svetega Duha tudi za milost in spoznanje, da je prijazen pogled, mimobežen dotik ali nekajminutni pogovor med mlajšim in starejšim rodom v resnici velik dar za oba in znak velikega medgeneracijskega usmiljenja.