P. Kvaternik: Od koncila do PiPa

Pred osmimi leti se je vesoljna Cerkev spominjala 40. obletnice zaključka 2. vatikanskega koncila. V mnogih razpravah je bil koncil ocenjen kot nedvomno najpogumnejši reformni korak Cerkve v 20. stoletju oziroma po tridentinskem koncilu. Med mnogimi diskusijami in prireditvami v zvezi s to obletnico je pastoralni teolog Erich Garhammer organiziral v Würzburgu serijo predavanj a skupnim naslovom Ecclesia semper reformanda. S svojimi razpravami so sodelovali številni zelo priznani strokovnjaki iz raznih teoloških področij. Ker je bila to leto hkrati 30. obletnica začetka nemške sinode, je nekaj vabljenih predavateljev razpravljalo tudi o njej. Vsak je s svojega vidika razmišljal o primernosti in nujnosti reform v Cerkvi, ki jih je opredelil koncil, in o njeni dejanski pripravljenosti na svoje nenehno prenavljanje, ki se na poseben način kaže v sinodalnem dogajanju. Ta predavanja nam veliko povedo, kakšna je po koncilu dejanska odprtost za cerkveno prenovo. Tudi letošnja obletnica koncila in približno deseta obletnica zaključka sinode/plenarnega zbora (PZ) pri nas nam dajejo iztočnice za podobne razprave.

Mejnik ali epizoda

Organizator predavanj Ecclesia semper reformanda[1] v Würzburgu in urednik zbornika z istim naslovom teolog Garhammer v uvodniku citira besede francoskega teologa Alfreda Loisyja: »Jezus je oznanjal Božje kraljestvo, prišla pa je Cerkev.« Kardinal Karl Lehmann v svojem prispevku presoja pomen nemške sinode v luči koncila in jo oceni kot zelo pomemben prispevek k razumevanju in udejanjanju koncilskih smernic v nemški Cerkvi, zato se je vredno vedno znova vračati k njej. Dunajskega teologa Paula M. Zulehnerja zanima predvsem, kam bo Cerkev usmerila svoje sile v prihodnosti? Zavzema se za to, da bi prešla od »reaktivnega« h »kreativnemu« iskanju ustreznih rešitev. Garhammer ocenjuje pastoralno konstitucijo Gaudium et spes in jo kratko označi kot pogled nazaj naprej. Na podoben način razmišlja ob obeh obletnicah še devet drugih avtorjev.

Zbornik pokaže zelo jasno, da je podobno kot je za vesoljno Cerkev pomembna obletnica koncila, za krajevno Cerkev pomembna obletnica domače sinode, kajti ta mora soočiti koncilska spoznanja s krajevnimi razmerami. Podobno kot se teolog Wolfgang Weiß sprašuje glede nemške sinode ali je bila za Cerkev resničen mejnik ali le kratkotrajna epizoda, se vprašajmo tudi mi glede slovenske sinode: je bila resničen mejnik ali le kratkotrajna epizoda?

Od koncila do PiPa

Za slovensko Cerkev je podoben ciklus predavanj ob letošnji 50. obletnici koncila in obletnici zaključka slovenske sinode (plenarnega zbora), očitno prezahteven podvig[2], zato bo glede na naše razmere ena številka pastoralne revije Cerkev v sedanjem svetu o teh vprašanjih morda kar ustrezna protiutež zgoraj imenovanim predavanjem v Würzburgu.

Obletnica koncila in sinode je za nas resen izziv, da kolikor mogoče kritično presodimo dosedanjo implementacijo koncilskih in sinodalnih dokumentov v našo pastoralo (saj je v tem menda pravi smisel obhajanja takih obletnic). Polstoletni odmik od zadnjega koncila je gotovo primeren čas, da to obdobje ocenimo pod pastoralnim vidikom s potrebno distanco in si že enkrat nalijemo čistega vina. Tako se bomo lahko končno nehali (samo)poveličevati, češ kako boljši da smo v primerjavi z evropskim zahodom. Kakor namreč vztrajamo v nekih namišljenih in ustaljenih kalupih v naši glavi, da smo še vedno zelo pobožen narod, podobno tudi ne moramo iz ustaljenih kalupov v naši pastoralni praksi.

V tem članku skušamo kritično a realno ovrednotiti pastoralna prizadevanja slovenske Cerkve v obdobju od koncila do danes, podobno kot so to skušali storiti Nemci. Iščemo odgovor na vprašanje ali je Cerkev s PZ pred leti in danes s PIP res pokazala tolikšno pripravljenost za reforme, da bosta ta dva procesa tudi v bodoče veljala za mejnika ali ju čaka podobna usoda kot mnoge druge pobude v preteklosti? Bosta v prihodnje še vredna spomina? Ob vsakem pogledu nazaj v zgodovino v bistvu iščemo odgovor na vprašanje o prihodnosti! Torej: slovenska Cerkev – kam?

»Slovenska« Cerkev?

Pojasnimo najprej uporabo termina »slovenska Cerkev«, ki ga pri nas običajno ne uporabljamo. Verjetno bo namreč zaradi naše pregovorne uniform(ira)nosti koga uporaba tega pojma razburila, češ uporablja se izraz »Cerkev na Slovenskem« ne pa izraz »slovenska Cerkev«, ki naj ne bi bil dovoljen. V primernost uporabe tega izraza me je prepričal sedanji nuncij v Rusiji nadškof msgr. dr. Ivan Jurkovič, ki vidi naš položaj gotovo z veliko širšega zornega kota, kot smo tega vajeni doma. On je namreč prepričan, da je sedaj primerneje uporabljati izraz »slovenska Cerkev«. Izraz Cerkev na Slovenskem se je uveljavil verjetno predvsem iz dveh razlogov. Prvi je teološki. Neposredno po koncilu je bilo nekatere teologe strah, da z uporabo izrazov kot: slovenska, nemška, ruska… Cerkev prispevamo k delitvi vesoljne Cerkve na nekakšne narodne Cerkve. Vendar danes takih teženj ni zaznati. Drugi je nacionalni. Izraz Cerkev na Slovenskem je bil primeren v času, ko še nismo imeli svoje lastne države in je bilo vse »slovensko« ozko vezano na narodno. Ko danes uporabljamo izraz Cerkev na Slovenskem se moramo itak omejiti le na meje Republike Slovenije, saj so cerkvene pristojnosti (npr. škofov) vezane na državne meje. Če je tako, potem ni razloga, da ne bi uporabljali izraza slovenska Cerkev, podobno kot brez problemov zapišemo oz. rečemo ruska, ukrajinska, ameriška Cerkev, ne pa Cerkev na Nemškem ali Cerkev na Ruskem…[3] Mislim, da tudi to spada v kontekst cerkvenega aggiornamenta glede na čas, v katerem živi.

Čas koncila

Slovensko Cerkev sta na koncil sorazmerno dobro pripravili zlasti dve dejstvi. Prvo je zelo intenzivno in razgibano versko življenje med obema vojnama. Z današnje perspektive ga lahko primerjamo nekakšnemu splošnemu ljudskemu misijonu, ki je po duhovni plati pripravljal kristjane na čase hude preizkušnje med in po drugi svetovni vojni ter dosegel svoj vrh v množici mučencev zaradi komunističnega nasilja. Drugo dejstvo pa je hudo preganjanje vere takoj po vojni in hkratna načrtna ateizacija, ki ji je bila izpostavljena zlasti mladina. To obdobje danes lahko primerjamo nekakšnim splošnim duhovnim vajam v tišini.

Prečiščena in duhovno krepka je slovenska Cerkev pričakala koncil, zato je z veseljem sprejela njegova sporočila. Dojemala jih je kot potrditev pravilnosti svoje dosedanje poti in kot notranjo osvoboditev izpod jarma komunistične laži in nesvobode. Velika opora ji je bil nedvomno svetniški lik nadškofa Antona Vovka, ki je koncil dočakal in na njegovem začetku sodeloval, vendar je kmalu nato omahnil. Kljub njegovemu pozitivnemu doprinosu (in maloštevilnih njemu podobnih) k svetli podobi Cerkve tistega obdobja, ostaja še naprej premalo razčiščeno vprašanje, kolikšen in v čem je kljub vsemu vendarle delež krivde, ki jo mora vzeti tudi nase slovenska Cerkev za vse medvojno in povojno dogajanje.

Napoved brez odpovedi

Slovenski škofje so na koncilu dejavno sodelovali in po njegovem zaključku prišli domov polni navdušenja in dobrih sklepov.[4] Nadškof Jožef Pogačnik je videl kot prvo možnost za prenovo svoje škofije v tem, da bi po vseh župnijah pripravili dober misijon, ki so ga najprej uspešno izvedli v Ljubljani. Poznano je, kako so se škofje in duhovniki najbolj vneto zavzemali za uresničenje pokoncilske liturgične reforme. Pri tej so predvsem poudarjali pomen uvedbe narodnega jezika v bogoslužje in od tega očitno preveč pričakovali. Pohiteli so s tiskanjem prenovljenih obrednikov. Posebne pozornosti je bil deležen verski tisk, od česar so tudi veliko pričakovali ter delo z mladino. O tem so bile v zavesti še žive in bogate izkušnje iz časa pred vojno. Danes vidimo, da je koncilska prenova ostala očitno preveč na površini. Globlje bi lahko šla narodna sinoda, za katero je prva leta po koncilu pokazal Pogačnik veliko zavzetost, saj so v tem času sinode uspešno potekale v mnogih zahodnoevropskih državah. Čeprav jo je Pogačnik leta 1969 že napovedal, do nje iz do danes še ne povsem pojasnjenih vzrokov dejansko ni prišlo. Pač pa je po nekaj letih na nekoliko drugačnih osnovah začela delovati t.im. prenova, ki se je najprej posvetila prenovi pastoralne prakse pri podeljevanju oz. prejemanju zakramentov.

Namesto sinode prenova

Na začetku te prenove je Pogačnik zapisal: »Pred nekaj leti smo verni javnosti sporočili, da bi želeli uresničiti ideal: skupno sinodo vseh slovenskih škofij. Pa smo ugotovili, da je ta ideal v sedanjih razmerah v kratkem času zdaj še nedosegljiv. Zato smo se določili, da bomo najprej pripravili pokoncilsko prenovo – v obliki pastoralnih inštrukcij…« Idejno zasnovo prenove so sprejeli škofje na začetku leta 1976. Načrtovanje njenega poteka, vsebina in njena izvedba pa je bila naloga Medškofijskega pastoralnega sveta. Pogačnik v uvod delovne brošure zapiše poleg drugega: »Prenova mora postati gibanje, ki naj se zdaj z izdajo tekstov začne.« In proti koncu še: »Čaka nas resno, dolgotrajno in intenzivno delo, ki bo trajalo več let.«[5] Te besede kažejo na močno željo, da se začne z obsežnim prenavljanjem Cerkve, ki naj v pastorali sproži temeljite premike. Poznejše dogajanje pokaže, da iz tega žal ni postalo nikakršno »gibanje«, ki bi pustilo kake pomembnejše posledice. Nadaljnje pastoralno delo je bilo sicer »resno«, ni pa bilo posebno »dolgotrajno« in tudi ne kaj posebej »intenzivno«. Dogajanje tega časa je tipično tudi za vse poznejše etape prenovitvene poti vse do PIPa. Danes lahko rečemo, da se pri odgovornih, zlasti škofih, vedno znova kažejo nerealne in preveč optimistične predstave o dejanski pastoralni situaciji in o možnostih za izboljšave le-te. Zaradi tega ni bilo mogoče nikoli izoblikovati realen in uresničljiv načrt kako postopno, vendar kontinuirano delovati na udejanjanju koncilske miselnosti.

V ospredju zakramenti

Ta pastoralna prenova, ki naj bi bila nadomestek sinode, ni imela dolgega daha. Po objavi t.im. antropološkega teksta (»Kristjan v današnji slovenski družbi in Cerkvi«), ki je sledil predlogu prenove zakramentalne prakse, se je delo na tem področju povsem ustavilo. Temu je verjetno botrovala takratna oblast, ali pa je Cerkev iz strahu pred njo sama (pre)hitro »pokleknila«. Da ne bi prišla v konflikt z oblastjo, je prekinila s prenovo.

Kakor smo videli, je tako ostala osrednja pozornost prenove usmerjena le na zakramente. Podobno je osrednji in najobsežnejši del poznejšega Sklepnega dokumenta plenarnega zbora tudi posvečen pastorali zakramentov. Če primerjamo obe besedili, vidimo da je pristop k obravnavi te iste problematike precej drugačen. Tudi pastorala na tem področju je bila pozneje z drugačnimi poudarki. Pri prenovi je v ospredju teološki pristop, ki zelo izpostavlja pneumatološki vidik zakramentov in v povezavi s tem človekovo vključevanje v Kristusovo velikonočno skrivnost. Besedilo PZ pa je preprostejše, bolj neposredno praktično, s poudarki na maši, obhajilu, evharistični navzočnosti in sveti popotnici. Po drugi strani besedilu prenove sledi kar 17 smernic, besedilu PZ le 4 sklepi, ki so zelo raznoliki in med seboj precej nepovezani. Drugačna izhodišča najdemo v obeh navedenih dokumentih tudi kar zadeva pastoralo ostalih zakramentov. Na splošno lahko rečemo, da je v PZ zaznati večjo potrebo in željo po povsem konkretnih spremembah in izboljšavah. Žal danes vidimo, da tako prenova kot sinoda v slovensko pastoralno prakso nista vnesli kakih večjih sprememb.

Prehod na škofijsko raven

V okviru prenove je bila za zakramenti načrtovana razprava o družbeni odgovornosti slovenskega kristjana, s čimer naj bi laike spodbudili k aktivnejši vlogi v družbi. Že omenjeno delovno besedilo je izšlo leta 1976. Ker take razprave tedanji oblasti niso bile po godu, je Cerkev prenehala s tem. Očitno je presodila, da še ni prišel čas, ko bi mogli imeti laiki aktivnejšo vlogo v družbi. Gledano z današnjega vidika, bi vztrajanje pri že prej načrtovanem razpravljanju lahko prispevalo k bistveno boljšemu mestu današnjega kristjana v slovenski družbi.

Cerkev pa je spremenila »taktiko« in prenesla težišče prenovitvenega prizadevanja na škofijsko raven, kar je ostalo v veljavi potem približno skozi obdobje zadnjih dveh desetletij prejšnjega stoletja. Po vseh treh slovenskih škofijah so v tem obdobju potekli pastoralni občni zbori ali škofijski zbori. Večinoma so bili tako dobro pripravljeni in izpeljani, da bi jim mirno lahko pripisali značaj škofijske sinode. Šele prihajajoče družbene spremembe z uveljavitvijo demokracije in praznovanje jubilejnega leta 2000 so ponudile možnosti za sklic slovenske sinode oz. plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem.

Obdobje po sinodi v celoti gledano žal ne moremo označiti za obdobje Cerkve »v visokem letu«, ampak prej za obdobje razmeroma udobne »vožnje v nižji prestavi« ali »čas opoldanske sieste« po napornem delu. Po uvodni precejšnji zadržanosti nekaj več razgibanosti obeta PIP in to, kar mu bo sledilo. Za uspeh tega projekta se zdi ključno vprašanje v odnosu duhovnikov do laikov in koliko besede bo tem v Cerkvi dopuščeno.

Prenova da, spremembe ne!

Reforma slovenske Cerkve je torej od koncila do PIPa potekala nekako po temle vrstnem redu: koncil > napoved sinode > prenova (zakramentov) > škofijski (pastoralni občni) zbori > plenarni zbor Cerkve na Slovenskem > PIP (pastoralno načrtovanje).

Proučevanje vsega dogajanja v vsem tem obdobju nas pripelje do spoznanja, da je slovenska Cerkev ves ta čas sicer čutila potrebo, da stopi na pot reformnih procesov, ki jih je sprožil koncil in omogočal konkretni zgodovinski trenutek. Iz tega pa ni mogoče razbrati, da bi to delala iz neke posebne notranje nuje in iz velike pripravljenosti sprejeti in udejanjiti kake večje konkretne reformne korake, ki bi zelo spremenil dotedanjo pastoralno prakso. Videti je, da je vse to počela bolj ali manj na željo in pobudo svojega hierarhičnega vrha kot iz svoje notranje potrebe. Določene reformne korake na tej poti je naredila sicer v vseh pogledih korektno, vendar večinoma nekako na hitro, bolj mimogrede, brez dolgotrajnejših priprav in skupnega dogovora med vsemi pastoralnimi subjekti. Bolj zato, da je bilo kaj pokazati ob raznih vizitacijah. Gledano v celoti, žal ni čutiti v vsem tem obdobju tistega pastoralnega nemira, ki bi izhajal iz konkretnih eksistencialnih potreb posameznika ali družbe, pa tudi ne kake velike odprtosti za ubiranje novih pastoralnih poti. Z določeno stopnjo samovšečnosti morda danes lahko to dejstvo označimo celo za eno od naših sedanjih prednosti (PIP 26).

Na začetku vsakega od teh procesov so bila vsem ponujena delovna gradiva, na koncu pa so bila predelana besedila s sprejetimi sklepi ali smernicami vred zbrana v priložnostnem zborniku, ponekod opremljenem tudi z izdelano analizo celotnega dogajanja. Sklepi, posebej to velja za sinodo, so bili večinoma premalo domišljeni, med seboj precej nepovezani in brez jasne operativne izvedljivosti in vizije. Zato so še sedaj nejasnosti kako kaj razumeti ali kdo je dolžan nekaj narediti.

Celota daje vtis, da po vsakem od naštetih reformnih korakov zazeva nekak »časovni vakuum«. Prej intenzivnemu delu kasneje ni sledila nekakšna »pastoralna ofenziva«, ki naj bi spravila nove vidike ali konkretnosti v tek. Namesto tega je prej čutiti željo po nekakšnem »pastoralnem počitku«, češ: »Čez vse svoje moči smo se trudili, zato sedaj rabimo malo odmora… Sprejete sklepe bomo uresničevali enkrat pozneje…«

Potem pa redna pastorala in novi izzivi dejansko kmalu potisnejo vse skupaj toliko v pozabo ali postavijo v drugi plan, da od vsega ostanejo morda lepi spomini, kratka poročila o dogajanju v cerkvenem časopisju in zborniki na policah. Ostaja vtis, da so se vsa zasedanja, razpravljanja in sprejemanja sklepov izčrpala v samem sebi, utrudila sodelujoče in moči za uresničevanje sprejetih smernic ni več. Nazadnje morda ostaja občutek, kot da smo s takim koncem vsi računali že od vsega začetka dalje. Kot da dejansko nikoli ni nihče zares računal na kake temeljitejše spremembe ali nove pastoralne pristope, ampak smo bili v glavnem vsi pripravljeni o problemih sicer temeljito razpravljati, vendar nismo računali s tem, da bi se v pastorali kaj bistvenega spremenilo.

Smo še odprti za vizijo?

Proučevanje vsega tega obdobja nas pripelje k zaključku, da v slovenski Cerkvi prevladuje nekako takale miselnost: »Saj sami dobro vemo, kaj in kako bi v pastorali moralo biti. Mi vemo, kako je mogoče dosedanjo pastoralno prakso izboljšati, pa tudi katere poteze je treba potegniti, da se koncil realizira… Nimamo nič proti reformam v Cerkvi. Mnogi jih podpiramo. Problem je vse to uresničiti. Navajeni smo na določeno prakso. To nam je dovolj in pri tem najraje ostajamo. V bistvu smo raje bolj tradicionalisti, kot kaj drugega. Skeptični smo do vsega novega in zato vse novosti težko sprejemamo…«

Proučevanje reformne sposobnosti slovenske Cerkve vedno znova potrjuje že znano dejstvo, da je naša Cerkev zelo klerikalna. Razprave o PIP dokazujejo, da je čutiti največ odpora do katerih koli prenovitvenih procesov v zvezi s tem dejansko med duhovniki. Ti na laike gledajo s precejšnjim nezaupanjem.

V prihodnjih korakih prenavljanja slovenske Cerkve bo verjetno potrebno ponovno preiti na škofijsko raven. Potrebne bi bile temeljite škofijske sinode. Te bi morale biti dobro pripravljene in izvedene v nekakšnih koncentrični krogih. Sinode bi morale potekati po programu, za katerega bi pridobili že v začetku večinsko soglasje tako med duhovniki kot laiki.

Za dosego tega pa bi čim prej morali začeti z doslednejšim uresničevanjem enega najvažnejših sklepov PZ, namreč, da mora v Cerkvi ves čas potekati intenziven notranji dialog. Ta ne sme ostati zgolj pri neobvezujočih pogovorih, v formalni izmenjavi mnenj, včasih le v leporečju, morda kdaj zgolj v opravljanju… V PZ ali v PIP je mišljen dialog, ki temelji na resničnem spoštovanju sogovornika, na zavzetem iskanju za oba sogovornika sprejemljive resnice. Dialog, ki bo po eni strani institucionalno vgrajen v vse pore skupnega življenja, po drugi pa ostal sproščen in iskriv, tako da se ga bomo vsi veselili in se vsi ves čas zanj čutili odgovorne…

 

[1] Erich Garhammer (Hg), Ecclesia semper reformanda. Kirchenreform als bleibende Aufgabe, Würzburg 2006 (Echter).

[2] Vsaj tako bi se dalo razbrati iz nabora predavanj na letošnjem teološkem simpoziju na Teološki fakulteti.

[3] Tako je namreč Jurkovič razlagal v nekem neformalnem pogovoru. Upam, da sem njegovo izvajanje pravilno povzel.

[4] Njim zaradi razmer v domovini ni bilo potrebno ob zaključku koncila v rimskih katakombah slovesno obljubljati, da bodo poslej odložili vse nepotrebne nazive in stil življenja, ki bi bil v nasprotju z duhom koncila, kot je to storila skupina štiridesetih škofov.

[5] Prenova 1, Srečanje s Kristusom v zakramentih, Ljubljana 1-2. 

 

Vir: http://kvaternik.over.net/od-koncila-do-pipa/