Papež Frančišek: Nevoščljivost in ljubosumje prinašata zagrenjenost in obrekovanje

Kristjani naj zaprejo vrata pred ljubosumjem, nevoščljivostjo in obrekovanjem, ki ločujejo ter uničujejo naše skupnosti. To je bila spodbuda papeža Frančiška med jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte na šesti dan molitve za edinost kristjanov.

Svoje razmišljanje med homilijo je začel izhajajoč iz današnjega berila, ki govori o zmagi Izraelcev nad Filistejci zahvaljujoč pogumu mladega Davida. Toda veselje nad zmago se za kralja Savla kmalu preoblikuje v žalost in nevoščljivost, ko sliši žene, kako hvalijo Davida, ker je ubil Goljata. Kot je zatrdil papež, je v srcu kralja tista velika zmaga začela postajati poraz. Tako kot se je zgodilo Kajnu se je v njegovo srce namreč vrinil »črv nevoščljivosti in ljubosumja«. In kot se je Kajn odločil ubiti Abela, se je kralj odločil ubiti Davida. »To naredi zavist v naših srcih,« je pripomnil papež. Gre za »nevarno vznemirjenost, ki ne prenaša, da bi neki brat ali sestra imela nekaj, česar sam nimam«. Namesto da bi zaradi zmage hvalil Boga, kot so delale izraelske žene, se je Savel raje zaprl sam vase, se užalostil in »prekuhaval svoja čustva v juhi zagrenjenosti«.

Nevoščljivost in ljubosumje vodita k ubijanju: »Prav to so bila vrata, vrata zavisti, skozi katera je hudič vstopil v svet.« Tudi v Svetem pismu beremo, da je zaradi hudičeve zavisti v svet prišlo zlo. Nevoščljivost in ljubosumje odpirata vrata za vse, kar je slabo. In tudi vnašata spor v skupnost. Kadar nekateri člani krščanske skupnosti trpijo zaradi zavisti, ljubosumja, se ta skupnost razdeli. Eni postanejo proti drugim: »To je močan strup. Strup, ki ga najdemo na prvih straneh Svetega pisma s Kajnom.«

Papež Frančišek je nadaljeval, da se v srcu osebe, ki jo prizadeneta nevoščljivost in ljubosumje, zgodita dve jasni stvari. Prva je zagrenjenost: »Nevoščljiva oseba, ljubosumna oseba je zagrenjena oseba: ne zna peti, ne zna hvaliti, ne ve, kaj je veselje, vedno gleda, 'kaj ima drugi in kaj jaz nimam'. In to jo vodi v zagrenjenost, zagrenjenost, ki se razširi na celo skupnost.« To so »sejalci zagrenjenosti«. Druga drža, ki jo po papeževih besedah prineseta nevoščljivost in ljubosumje, pa je obrekovanje. Ker nekdo ne prenaša, da drugi nekaj ima, za rešitev izbere to, da ga poniža in da je tako sam »nekoliko višje«. In orodje v tem primeru je obrekovanje. Za govoricami vedno najdemo nevoščljivost in ljubosumje. In kot je še dodal papež Frančišek, je obrekovanje »hudičevo orodje«, saj skupnost ločuje in jo uničuje.

Veliko lepih krščanskih skupnosti je dobro napredovalo, dokler se ni v enega izmed članov vrinil črv nevoščljivosti in ljubosumja, ter s tem žalost, zamere srca in obrekovanje. Oseba, ki je pod vplivom tega, ubije, saj kot pravi apostol Janez, kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Tisti, ki je nevoščljiv in ljubosumen, pa začne brata tudi sovražiti. Papež Frančišek je homilijo zato sklenil z besedami: »Danes, med to mašo, molimo za naše krščanske skupnosti, da to seme nevoščljivosti ne bi bilo zasejano med nami, da ljubosumje ne bi imelo mesta v naših srcih, v srcih naših skupnosti, in bi tako lahko nadaljevali s slavljenjem Gospoda, da bi Gospoda slavili z veseljem. Velika milost je ne pasti v žalost, v občutje užaljenosti, v nevoščljivost in v ljubosumje.«

Besedilo je s spletne strani Radia Vatikan