Razmišljanje ob 4. adv. nedelji

Pred časom so časopisi poročali o neki ženi, ki ima nenavadno bolezen. Nič, kar se je zgodilo v njenem življenju od mladosti dalje, ne more pozabiti. Baje je kar nekaj ljudi, ki imajo podobno bolezen. Za vsak dan nazaj se spomni, kaj se je zgodilo, kakšno je bilo vreme, s kom in kaj se je pogovarjala ter podobno.

Ko to slišimo, se nam zdi to ne samo nenavadna bolezen, ampak najprej pomislimo, kako nekaj pozitivnega mora biti, ohraniti v svojem spominu vse tisto, kar se drugi ne morejo več spomniti ali vlagajo velike napore, da bi si zapomnili, recimo učenci ali študentje pri pouku. Ni potrebno nobeno posebno učenje in ponavljanje. Dejstva iz preteklosti so vedno na voljo kot v kakem zelo zmogljivem računalniku.

Toda poročilo o tem pravi, da kljub vsem prednostim, ki jih tako stanje prinaša vendarle gre za zelo obremenjujočo bolezen. Takšna bolezen namreč povzroča, da tako oboleli človek do ničesar v preteklosti ne more zavzeto nobene distance. Ta žena ne more ničesar težkega iz svojega življenja enostavno odložiti v pozabo in se tega več ne spominjati. Z njo se vlečejo iz dneva v dan tudi vsi težki trenutki iz preteklega življenja, vse bolezni, vse bolečine, vsa razočaranja… Ob spominu na pretekle dogodke se namreč v njej prebudijo tudi vsi občutki, jeze, slabe volje, dvomov, sovraštva…

Sveto pismo pravi, da tudi Bog ničesar ne pozabi in da so mu vsi dogodki vsak hip povsem navzoči. V Ps 90 beremo: »Zakaj v tvojih očeh je tisoč let kakor včerajšnji dan, ki je minil, kakor nočna straža.« Nemogoče si je predstavljati Boga, ki bi bil pozabljiv in se določenih dogodkov ali ljudi ne bi več spominjal.

Toda ta Božja »nesposobnost pozabljanja« je povsem nekaj drugega kot bolezen pri ženi, ki smo jo na začetku omenili. Ker nam Bog nenehno prihaja naprti, da bi nam pomagal k odrešenju, se njegovo spominjanje ne usmerja na naše napake, grehe, nepopolnosti in vse tisto, česar se lahko le sramujemo. Nasprotno: Božje spominjanje pomeni Njegovo zvestobo v vseh trenutkih našega življenja. Pomeni tudi obljubo te zvestobe v prihodnosti. Ko se nas Bog spominja, se nas ne spominja, da bi nam očital našo grešno in napačno preteklost, ampak nam želi pomagati, da bi se osvobodili svojih napak in grehov in se usmerili v srečnejšo prihodnost. Zato je za Psalmista (42,10) najbolj nesrečna misel, da bi Bog človeka povsem pozabil, ko pravi: »Pravim Bogu, svoji skali: »Zakaj si me pozabil? Zakaj hodim mračen, ko me stiska sovražnik?«

Tudi današnje prvo berilo ima pred v sebi močno sporočilo upanja, da nas Bog vedno spremlja in misli le na naše odrešenje. Ahaz je v nekem vojaško in politično zelo negotovem trenutku prosil Boga za znamenje, da je Bog s svojim ljudstvom. In Bog mu po preroku Izaiju posreduje znamenje v obliki obljube o prihodnjem odrešeniku, ki ga bo rodila devica iz Davidove hiše in bo znamenje Božje zvestobe do Izraela, zato naj nosi ime Emmanuel, kar pomeni: Bog je z nami!

Evangelij predstavi še določnejše znamenje, ki nam ga daje Bog. Kaže nam na Božjo zvestobo ne samo do obljub, ki jih je dal v preteklosti, ampak tudi v bližnji prihodnosti. Bližnje Jezusovo rojstvo iz Device Marije je dejanska izpolnitev obljube, ki jo je Bog dal Ahazu. Hkrati je v njem izpolnitev vseh obljub, ki jih je Bog dal v različnih obdobjih človeške zgodovine. Možnost, ki nam je dana, da v prihodnjih dneh ponovno obhajamo praznike Jezusovega rojstva, je dejansko udeležba pri izpolnjevanju teh Božjih obljub. Udeležba pri tem praznovanju je izpoved vere, da je Bog tudi danes zvest svojim preteklim obljubam in da nam tudi danes v Jezusu daje znamenje svoje zvesto skozi vse naše življenje. Bog ima kljub človeškemu grehu in njegovem zavračanju Boga svoj načrt odrešenja človeka in vsega sveta in želi, da v tem načrtu svobodno in dejavno sodelujemo za njegovo čim popolnejšo uresničitev.

Kljub vsem našim razočaranjem, nepravilnostim in velikokrat premajhnemu zaupanju, ki ga kažemo do Boga, se Bog ne ozira najprej na našo preteklost in vse naše napake, ampak želi tudi nas usmeriti predvsem v prihodnost. Zato nam daje znamenja upanja in njegove podpore. Tako se tudi mi ne smemo oklepati le naše preteklosti, ampak na temelju Božjih obljub, katerih izpolnitev v teh dneh še posebej živo doživljamo, usmeri naše misli v prihodnost in v naše prihodnje sodelovanje z Bogom. Tako bomo zares doživeli veselo zavest: Bog je z nami in nas spremlja vsak trenutek našega življenja.

To občutje in resničnost v nas še posebej prebudi srečanje z Jezusom v zakramentu sprave. Običajno gremo v teh dneh k spovedi. Naj to ne bo zgolj neka lepa navada, rutina, obveznost, ampak priložnost, ko doživimo v naši notranjosti resnico: Bog je kljub vsemu slabemu v meni in v svetu vendarle z mano, je Emmanuel. Bog me hoče v teh dneh na vse možne načine okrepiti za prihodnost, ki naj bo polna tudi mojega osebnega prizadevanja. Naj ne bo le: Bog z nami, ampak tudi: mi z njim. Po zgledu sv. Jožefa tudi mi storimo vse, kar nam Bog naroča. 

Avtor: Peter Kvaternik (http://kvaternik.over.net)