Tudi samsko življenje je priložnost za usmiljenje – s. Francka Žižek FBS (16. maj 2016)

Ko je Bog ustvaril človeka, je ugotovil, da mu ni dobro samemu biti. Ustvaril mu je pomočnico  z naročilom, naj se plodita. To je naravno. Torej normalno. Morda zaradi tega Jezus sam pravi, da je težko razumeti, zakaj so nekateri samski in so taki. A tudi samska oseba ne živi sama. Človek je namreč po naravi odnosno bitje. Živi v odnosu: do Boga, do ljudi, do narave. Vsa živa bitja, tako tudi človek imajo samostojno vrednost od Boga Stvarnika. Zato naj se nam nihče ne smili! Lahko pa se obnašajo bolj individualistično ali občestveno. Biti samski ne pomeni nujno biti neporočen. Kajti nekateri so že kmalu po poroki zopet radi samski in prosti. Tukaj ne bomo iskali razlogov za to. Ugotavljamo pa, da je tudi življenje samske osebe lahko smiselno, izpolnjeno in kot tako potrebno in koristno za Cerkev in za družbo. Zatorej nam ni treba gledati  nanje z usmiljenjem.

So duhovniki in redovniki: zase bi lahko rekli, da smo samski “zaradi Božjega kraljestva”; izbrali smo Kraljestvo, ne pa nujno tudi posledic; in če po svoji naravi nismo samsko naravnani in imamo sedaj težave, potem pač potrebujemo, da smo “usmiljeni do samega sebe”.

So znanstveniki, umetniki, učitelji in podobni poklici, ki pravijo, da so samski, ker imajo “usmiljenje do žene in otrok”, češ da bi zanemarjali družino, ker so pač zaljubljeni v znanost, v napredek, v človeštvo ali kar je še takih vzvišenih idealov in ciljev. Zopet pa nedvomno velja, da se “iz usmiljenja ni dobro ženiti”.

So samske osebe, tete in strici, ker naj bi bili v to prisiljeni. Moja teta Angela je bila ena takih. Baje je imela snubce, toda njena mati je rekla, da ni za ženit. Vse svoje žive dni je ostala pri naši hiši, delala na polju in v hlevu – za našo družino. Ko so ji pri devetdesetih moči pojemale, je dejala: “Da bi še le nekaj časa živela”. Moja sestra, ki je na domu poročena, je rekla: “Célo življenje je delala pri hiši in za nas. Ne bomo je dali od doma”. In ko so jo previjali in hranili in ni več govorila, je za vsako kavo z namočenim  kruhom le še iztisnila svoj značilni: “Bog lonaj”. Ko danes razmišljam o tem, sklepam, da je rada živela in da je bila za to življenje hvaležna. Smem reči, da so se na njej uresničile Jezusove besede: “S kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo”. In še, da bi na koncu z Jezusom lahko rekla: “Dopolnjeno je”.

Skoraj gotovo tudi vi poznate take tete in strice, ki z nekaj ljubezni, spodobnosti in vere izkazujejo usmiljenje svojim družinam, domovini in odgovarjajo na nujne klice domala iz celega sveta. Tem resnično velja Jezusov “Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli”.

So samski mladi, ker so še študenti. Kot v našem Frančiškovem domu. Imajo “Servis dobrote”. Če zavijete k njim, boste zagotovo postreženi “z usmiljenjem”. Želimo jim le, da ne bi ostali predolgo samski. Kajti naš narod za svoje preživetje potrebuje družine in otroke.

So samski, ki so taki, jaz ne vem zakaj. Poznam gospoda, za katerega pravijo, da je čuden in se rad napije. Kot otrok ni bil deležen usmiljenja svoje matere, ampak javnih zavodov. Toda svojo mater je zgledno negoval do smrti, čeprav mu ta z oporoko  ni zagotovila stanovanja. Trenutno dela v društvu “Sonček”. Vmes se zapelje domov, da sprehodi in nahrani svojo psičko. Na videz res ne deluje usmiljeno. Toda zna se neusmiljeno potegniti za pravice ljudi in živali.

Poznam tudi gospoda, za katerega so rekli, da je ostal samski, ker se je, sicer izmed več otrok, edini žrtvoval za svojo mater. Zraven je hodil v službo in prav pobožno živel. Toda ko so vsi pričakovali, da bo po smrti matere odšel v samostan ali služit neki Božjepotni cerkvi, se je na veliko začudenje vseh oženil. Kaj bi rekli k temu: da Bog v smislu 4. svoje zapovedi usmiljenje nagrajuje že na zemlji.

So samski, ker so ovdoveli ali so ločeni. In vršijo dela usmiljenja. V svojih družinah. Ali ste jih opazili tudi v naši župniji? V tej cerkvi: pri bogoslužju, pri Karitas in še kje. Da, “Oče, ki vidi na skrivnem, vam bo povrnil”.

Končno pa, naj bomo samski ali poročeni, četudi bi s kopico otrok, znanstvenih dosežkov ali del usmiljenja gore premikali ali delali čisto neznatne stvari, ljubezni pa bi ne imeli, nismo nič, uči sv. Pavel.

Marija je z Božjo milostjo znala v sebi združiti oboje: je devica in mati. Vernemu človeku je torej to mogoče: da v stanu, v katerega čuti, da ga je Bog poklical in ostaja zvest samemu sebi, z očetovsko in materinsko ljubeznijo izpolnjuje Božjo voljo in s tem uresničuje svoje življenje, potrebno in koristno tudi Cerkvi in družbi. Naj nam vsem pomaga Marija, mati Cerkve, neveste Svetega Duha.