Usmiljenje in odpuščanje pri katehezi ali Simon iz carine pomaga Jezusu nositi križ – Jože Bartolj (7. maj 2016)

Seveda si Simona iz carine nisem spomnil sam, prav tako ne Veronike, ki poda Jezusu potni list. Gre za dve birmanski domislici ob molitvi Križevega pota nekje pri nas v zadnjem času, ki kažeta zakaj moramo bit do otrok, ki prihajajo k verouku usmiljeni. In potrpežljivi. In jim odpustiti marsikaj, kajti niso sami krivi za humoristične prebliske navadno združene s tremo, dioptrijo in za birmance nedvomno slabim znanjem branja. V tem primeru smo seveda zatajili prvi in najpomembnejši kateheti, starši!

Zatajiti niti ni bilo težko, saj po zadnjih podatkih verouk po župnijah obiskuje le okoli 10 odstotkov mestnih in okoli 50 do 70 odstotkov otrok na podeželju. Takšno je stanje v Sloveniji, nekoč večinsko katoliški deželi na sončni strani Alp, ki je od leta 1952, ko so izgnali verouk iz šol, izgubila večji del krščanske duše naroda. Upad beležimo na vseh področjih. Tako je krščenih približno 12 odstotkov otrok manj kot pred osamosvojitvijo, od 60-tih let minulega stoletja pa se je število cerkvenih porok iz 90 odstotkov zmanjšalo na 50 odstotkov. Če je bilo takrat do 10 odstotkov otrok rojenih kot nezakonskih, jih je danes več kot 50 odstotkov. Generacije rojene po letu 1980 se tako ne prištevajo več avtomatsko med verne! To so dejstva. In zato naš svet še toliko bolj potrebuje Kristusovo oznanilo kot prej. Kajti pravica otrok je, da so poučeni tudi o verskih stvareh!

Pa vendar govorimo, da je kateheza in celo mladinska pastorala v celoti, v krizi. Kako to? V Sloveniji imamo okoli 780 župnij in prav v vseh imamo verouk. Poleg duhovnikov ga poučuje še okoli 600 usposobljenih katehistov in katehistinj. Vse to kaže na živahno versko življenje in skratka nekaj pozitivnega. A vendar je vse manj mladih pri verouku in verskih manifestacijah. Slovenija tukaj seveda ni kak evropski otok, saj sledi globalnim trendom, pa vendarle so vidne tudi razlike.

Morda najbolj v oči bode naša sekularizacija, saj so po padcu komunizma verouk v šolah uvedli tudi denimo v Rusiji, Ukrajini, in Srbiji. Pri nas pa se spomnite velikega upora takoimenovane »civilne javnosti«, ki je pred leti uspela javno mnenje tako obrniti proti verskemu pouku v šolah, da si danes sploh ne upamo več razmišljati v tej, sicer evropski, smeri.

Naj navedem primer. V Avstriji je bil verski pouk, ki ga imajo v šoli, razglašen za najbolj koristen predmet, ki pripravlja na življenje. To je pokazala anketa izvedena med učenci. Omenjena anketa izkazuje ti »nemški« model razmišljanja, ki javne verske organizacije umešča med domoljubne in državotvorne. Pri nas se še vedno tudi po 25 letih samostojnosti, naslanjamo na »socialistični« model, ki take organizacije umešča med proti državne. Da je to še kako res, kaže tudi spor o financiranju sicer edine katoliške osnovne šole Alojzija Šuštarja.

Ampak vrnimo se nazaj v župnije, zakristije in na kore, kjer poteka slovenska kateheza, za katero smo rekli, da je v krizi in ki potrebuje tudi naše usmiljenje in odpuščanje. Prej omenjeno protidržavno razpoloženje do verouka, je od leta 1952 pustilo posledice, najbolj v družinah. Tako je versko predznanje otrok, ki danes pridejo k verouku, silno različno. Za katehete in katehistinje je to velik izziv. Na eni strani so otroci, ki z vero živijo in doma celo molijo, na drugi strani otroci tistih staršev, ki so jih k verouku poslali zato, ker se tam »pač ne bodo naučili kaj slabega…« Vmes pa je večina. Taka je naša stvarnost na katero se bo morala slovenska kateheza prilagoditi.

Naj naštejem nekaj možnosti, ki se nam ob opisani situaciji kažejo kot mogoče poti naprej. Prva je »vseživljenjska kateheza«, ki temelji na modelu katehumenata. Ta bi bila namenjena vsem vernikom, ki bi se o verskih vprašanjih izobraževali vse življenje, seveda s poudarki na starostnih in stanovskih temah posameznih skupin. Po tem modelu otroci ne bi več prejemali zakramentov ob določeni starosti ampak ob dejanski pripravljenosti. Cilj takšne kateheze je, da bi vernika pripeljala do osebno poglobljene vere.

Druga možnost je »družinska kateheza«, ki se ponekod že uvaja. Gre recimo za sobotna ali nedeljska srečanja več družin, ki se starostno razdelijo in ustvarjajo, izobražujejo, pogovarjajo o določenih svetopisemskih ali aktualnih družbenih problemih. Tako katehezo vodi tim katehistov, ki dela z različnimi starostnimi skupinami. Tukaj se da zajeti in katehizirati tudi starše, ki so denimo taksisti svojim otrokom in jih v času trajanja verouka čakajo v avtomobilih, parkih ali pred cerkvami.

Nato je tukaj še možnost različnih digitalnih župnij ali skupin, ki katehizirajo posameznike preko sodobnih tehnoloških možnosti interneta, elektronske pošte, družabnih omrežij in podobno. Tudi take »virtualne skupine« že obstajajo, največji problem pa so usposobljeni kateheti, ki so v tem primeru moderatorji, saj morajo žrtvovati veliko časa in energije v večinoma anonimni svet.

V svojem razmišljanju sem se do zdaj večinoma ukvarjal s stanjem in možnostmi delovanja kateheze, nisem pa se še dotaknil tistega, s katerim kateheza raste ali pade: kateheta. Že blaženi Slomšek je zapisal, »če hočeš druge vneti, moraš sam goreti«. Verouk ustvarja katehet. Taki ali drugačni pripomočki, sodobni ali zastareli učbeniki, internet in igrice, so konec koncev samo pripomočki. Zato blagor župniji, ki je ugotovila, da je treba vlagati v katehiste, torej v živi material, ki bo lahko vnemal v otrocih pa tudi odraslih žar žive vere. Če ima katehet ali katehistinja rad predmet, ki ga podaja, ga bodo slej ko prej imeli radi tudi otroci. Katehet mora biti aktivni sodelavec župnije, ki se izobražuje tudi po zaključku šolanja na katehetski šoli, pripravljan mora biti na timsko delo in sodelovanje pri različnih projektih.

Prepričan sem, da pri vsej polemiki okoli novih veroučnih učbenikov, za katere je mariborski nadškof Cvikl izrazil, da so potrebni prenove, lahko dober katehet predava tudi iz Slomškove knjižice Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Zato si je predvsem treba vzeti čas in na katehezo gledati kot na poslanstvo in ne zgolj kot na (navadno slabo plačano) službo. Za otroke še zdaleč ni vse dobro in zato si zaslužijo najboljše.

Veroučna skupina, ki jo vodi katehet, ustvarja drugačno okolje, kot je okolje iz katerega prihajajo otroci. Otroci pri verouku se morajo čutiti sprejete in nagovorjene, da sprejmejo večkrat drugačne vrednote kot jih kaže družba okoli njih. To so vrednote naklonjenosti in ne tekmovalnosti, ljubezni ampak ne samo do prijateljev, zvestobe in to ne samo toliko kot mi ustreza, sožitja ne samo s tistimi od katerih imam koristi in solidarnosti in ne samo do tistih, ki mi bodo lahko vrnili. Katehetova naloga je, da jim preko Jezusa iz Nazareta in Svetega pisma o tem govori tako, da se otroci in odrasli čutijo nagovorjeni.

Naj zaključim še z mislijo, da je pravzaprav vsak izmed nas katehet v svojem okolju. V družini, domu za ostarele, v zakonski skupini, pevskem zboru, na delovnem mestu, biblični skupini, na romanju … Bolj ali manj uspešno opravljamo svojo katehetsko vlogo. Pomislimo ali delujemo preveč milo ali prestrogo, ali nastopamo preveč medlo, premalo odločno, ali se zavzamemo za vrednote in jih hočemo predati tudi drugim? Če je katehet sejalec, potem je že nasmeh ob pravem času lahko nagovor.

Dragi bratje in sestre naj nam pri tem pomaga tudi kraljica meseca majnika, ki nas v svetem letu usmiljenja še posebej spodbuja, k izvrševanju našega krščanskega poslanstva. In če sem že začel z dvema domislicama naših birmancev, ki sta pokazali bridkost povprečnega verskega znanja in s tem povezane izzive, naj z enim takim tudi zaključim. Mladi veroukar odlomek iz Janezovega evangelija: Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mésija«! Molimo za dobre katehete, ki nas bodo pripeljali k Mesíju.