Usmiljenje in odpuščanje v načinu govorjenja – Vlasta Doležal Rus (12. maj 2016)

Besede , besede, besede. Poleg naše mimike in gest so besede edino sredstvo, ki nam je na voljo, da drugemu izrazimo svoje poglede, občutja, odnos do sočloveka. S pomočjo besed lahko  razodevamo svoj notranji svet: svet duhovnega, kamor sodi tudi naše usmiljenje do sebe in drugih.

 In vendar je  svet besed tako izmuzljiv. Velikokrat ima  ista beseda popolnoma različen pomen, če jo izrečem jaz ali jo izrečeš ti. Kar je za enega duhovičenje, je za drugega žalitev, besedo tolažbe bo lahko nekdo doživel kot hinavščino, besedo usmiljenja kot prilizovanje z določenim namenom. Če zaidemo predaleč v takem  razmišljanju, tonemo postopoma v nezaupanje do ljudi okoli sebe. Kaj nam je torej storiti?

Ob naštetih pomislekih o nemoči in moči besede mi prihaja na misel ljubek dogodek iz rane mladosti. Vzrok za mojo otroško žalost in stisko  so bile  izrečene besede, ki so bile različno in celo napačno  razumljene. Do današnjih dni se živo spominjam te situacije.

Rasla sem na deželi v uradniški družini. Bila so to petdeseta leta: skromnost, prikovanost na življenje v enem kraju. Ne boste verjeli, kaj vse smo storili za izobrazbo in širitev obzorja: v bližnje mesto smo se   v opero vozili celo na kamionu pokritem s cerado. To je bilo naše okno v svet, ki nam je pričaralo neskončne užitke.

Prijatelji  so si morali  na vasi, kjer smo prebivali,  ustvariti krog aktivne družabnosti , da so svoj prosti čas lepo in zanimivo preživljali. Tudi moja družina je živela tako.  Spomnim se obiska pri nas doma, ko so se na nedeljski popoldne dobile tri, štiri družine z otroki. Pomenkovali so se, moški so vrgli kakšno partijo kart, ženske so govorile o kuhi ali še kakšnih intimnih stvareh, ki jih otroci nismo smeli slišati. Vsakič , ko smo se približali mamam, so pomenljivo utihnile. Eden od očkov se je rad šalil z nami otroci. Bil je lep, visok, malo obilen mož, ki je vzbujal spoštovanje in rešpekt. Tudi z mano se je pošalil. Saj veste kako: odrasli radi otroke nagovarjamo s šaljivimi smešnimi izrazi. Pa mi pravi:« Kako ste srakatulje?« Meni, šestletni, se je zdelo, da se lahko to živalsko  besedno igro grem tudi jaz in sem odvrnila: »Kako pa si ti, slon!«

Oče, ki je bil v bližini, je zabliskal s svojimi črnimi očmi. Morda se je ustrašil za ugled družine. Ker je veljal za resnega in vzornega može, je bila pod vprašaj postavljena  njegova vzgoja hčerke, ki je ni znal naučiti, da se odrasle brezpogojno spoštuje. Četudi jih starejši vzvišeno mrcvarimo s svojim duhovičenjem, morajo ostati lepo tiho in ne smejo reagirati, kot bi to zahtevala  trenutna igra besed.

Nekateri dogodki se nam globoko zarežejo v zavest. Prav čudno, da se te, na videz nepomembne zgodbice,  še danes živo spominjam in čutim potrebo, da razlagam njen   pomen. Majhna deklica sem namreč tedaj iskala pravo besedo, da temu gospodu povem, da se naj zaveda svoje odraslosti, da je  spoštovanja vreden, sicer dobrodušen  toda malo slonast v svoji fantaziji, iz katere je zvaril  šaljive nadimke za nas otroke. Priznajte , da sem ga s svojo primerjavo pravzaprav počastila in bila  usmiljena, čeprav je moj dragi oče, ki je slišal le zadnji del najinega šaljenja, besedo »slon« dojel kot žalitev in nespodobnost. Temu primerna je bila tudi njegova lekcija , ki sem jo kasneje doživela.

Da,  včasih ga polomimo v govorici. Beseda nam preprosto prehitro pade iz ust, pogosto pa smo tudi napak razumljeni. Kaj pa mi poslušalci? Često reagiramo prenagljeno in tako presneto zamerljivo, zajedljivo in preobčutljivo. Jezik, žal, ni vedno  idealno sredstvo sporazumevanja, saj  izraža nešteto odtenkov, jezik je pisana mavrica pomenov. Moj način besedovanja je manifestacija moje osebnosti, ki se je kalila in oblikovala na dolgi, samosvoji, življenski poti. Ko rečem « Srečna sem«, ima to zame povsem drug pomen, kot če to izreče Melania Trump.

 »Sreča« so zame  spomini na varno otroštvo, na sprehode po pohorskih gozdovih, na sanje o nepojemljivih lepotah glasbe, na ravno pravšnjo odtehtanost med revščino in bogastvom. Sreča je zame spodobno govorjenje, je možnost, da ob trdi ali neprimerni besedi vprašam: Kako si to mislil? Kaj je zadaj za to besedo?

Današnji svet se mi zdi  trd in  brez fantazije. Kot divja zver popadamo vsako besedo, ki nam ni všeč, ali  pa si jo razlagamo povsem enoplastno, ter se  takoj užaljeni umaknemo, polni gneva in jeze, če nam nagovor ne ustreza. Tudi  usmiljenje v govorjenju  ni vedno posladkanost ali sluzavost, temveč so to predvsem odprta vrata,  skozi katera lahko naredimo naslednji korak. Z  izražanjem  usmiljenja  in odpuščanja  moramo vztrajati, celo   nadležni moramo biti , saj lahko le tako premagujemo  železne okove, v katere so preveč pogosto uklenjena srca mnogih ljudi . Usmiljenje v besedi morata izražati govorec in tudi poslušalec, usmiljenje je pot do miru in sprave, do življenja, ki bo prinašal nekaj dobrega in žive utripajoče odnose med nami.

Za usmiljenje se moramo torej trenirati. In kdo naj bo naš trener: Jezus, božja beseda in Mati božja, ki ve, kaj je resnično veselje in čisto čuteče srce. Zatorej: predno karkoli izustimo, se najprej spomnimo  usmiljenega božjega obličja in vse bo prav.