USMILJENJE IN ODPUŠČANJE V PODAJANJU VERE – Mirjam Sterle (4. maj 2016)

USMILJENJE IN ODPUŠČANJE V PODAJANJU VERE

Zavedam se, da sem usmiljenja in odpuščanja v podajanju vere deležna že vse svoje življenje.

Najprej sem ga bila deležna v okolju, v katerem sem se rodila in rasla, saj mi je Bog dal take starše, stare starše, sorodnike, poleg njih pa še take katehete in okolje, ki so me vsi po vrsti spodbujali k življenju po veri in mi bili v tem svetel zgled. Take možnosti niso nikakršna življenjska nujnost. Zato sem Bogu, ki je najpomembnejši spremljevalec mojega življenja, neizmerno hvaležna za vse, kar mi je podaril na ta način.

Prvi svetel zgled so moji straši. Življenje, ki so ga oni, sedaj osemdesetletniki, živeli v mlajših letih, se po težavnosti ne more primerjati z mojim. Ko se včasih v spominih vračamo nazaj, pa mi je jasno, da je bila prav vera tista, ki jim je pomagala čez strme klance preizkušenj in takratnih stisk. To ni bila vera, ki bi se kazala navzven ali v mnogih besedah, saj so bili tisti časi temu nenaklonjeni. Ta vera je bila bolj kot skrito ogrodje življenja: brez nje bi se vse ostalo sesulo samo vase.

V tako ogrodje sem se rodila tudi jaz. Rasla sem takrat, ko npr. ni bilo otroških šmarnic, smo pa otroci doma obvezno naredili majniški oltarček Mariji in ob njem molili; ali ko na bližnjo Sveto Goro nismo prišli v pol ure z avtom, ampak smo še v trdni temi vstali, da smo šli na nek zgodnji vlak in potem iz Nove Gorice po prašnem makadamu pešačili v hrib; ali ko so bili cerkveni prazniki delovni dnevi, pa  je bila zvečer cerkev vseeno nabito polna.

Čeprav sem včasih mislila, da je bila vera mojih staršev bolj stvar tradicije, pa mi je danes jasno, da so se morali za versko življenje in versko vzgojo svojih otrok tudi takrat osebno odločiti.

Drugi svetel zgled je mlada učiteljica matematike, ki je sredi teh še precej neprijaznih časov prišla v našo vas. Njena posebnost, ki je celo vas dvignila na noge, je bila ta, da je ona, učiteljica, hodila k maši, in to v kraju, v katerem je učila. Eni so mladi ženi zavidali njen pogum, drugi so rekli, da se to zanjo ne bo dobro končalo, tretji so bili brezbrižni, četrti pa so zadevo že pridno javljali naprej. Ona pa je kar prihajala k maši: ne samo ob nedeljah, ampak včasih tudi ob delavnikih, ne le sama, ampak tudi z možem in kmalu še s prvim otrokom. Res nam je jemala sapo s svojim pogumom, zanjo pa je to bilo kot voda za življenje – nekaj, brez česar se ne da živeti. Da bi nas prepričala, da ni z nekega drugega planeta, je z vaščani po maši tudi poklepetala, posebej s starši svojih učencev. In je vztrajala, čeprav se je morala zaradi teh dejanj včasih tudi zagovarjati …

Potem sem tudi jaz postala mama in skupaj z možem sva kot eno od osnovnih usmeritev naše družine sprejela tudi oblikovanje življenja v skladu z vero, ki nama je bila posredovana. V tej vlogi pa dostikrat nisem našla pravih besed, in ko sedaj gledam nazaj, se mi zdi, da sem včasih najlepše priložnosti za podajanje vere zamudila. Nikoli mi ni bilo težko verovati v Boga, saj mi njegov obstoj potrjuje tako red, ki vlada v neskončnem vesolju, kot mojstrovina vsake celice v človeškem telesu. Zame najtežja vera je vera v ljubezen, ki jo ima Bog do nas, natančneje do mene, osebe z nešteto pomanjkljivostmi in napakami.

Prav ta vera pa se mi zdi za podajanje naprej najpomembnejša. Zdi se mi, da v današnjem času človek ničesar tako zelo ne potrebuje, kot zagotovilo, da ga ima nekdo rad, da je nekomu mar zanj, in to ne glede na to, po kakšnem blatu je hodil, preden mu je zasvetil žarek take ljubezni. Zato si želim, da bi otrokom in vnukom lahko posredovala predvsem to, da je Bog edini, ki nas tako neomejeno ljubi in nam to tudi iz dneva v dan dokazuje na nešteto načinov, vsekakor že s tem, da nas vzdržuje pri življenju.

Kot za splošno vzgojo človeka je tudi za versko vzgojo čas na neki način omejen, saj odraslih ljudi ne moremo prepričevati o nečem ali jih siliti v karkoli. Vsi tudi vemo, da smo si kot vzgojitelji svojih otrok lahko želeli in si prizadevali za eno, nastalo je pa nekaj drugega. Ali naj zaradi tega obupamo, se prepustimo razočaranju, potrtosti?

Nikakor ne! Kajti Bog je večji kot mi, Bog tudi s krivimi črtami ravno piše, Bog je usmiljen do vsakega od nas in Bog je tisti, ki ve, kaj je za vsakega od nas pripravil, da bi se zveličal in dosegel večno življenje …

Zase pa ob tem lahko rečem, da sem včasih prav nepotrpežljiva, ker ne vidim sadov takrat, ko jaz mislim, da bi morali biti, in ker jih ne vidim takih, kakršne bi jaz hotela. A se tolažim, ker zaupam, da Bog to mojo nepotrpežljivost razume in ve, da vem: Nič ni ta, ki sadi, in nič ta, ki zaliva, ampak ta, ki daje rast, Bog (1 Kor 3,7).