Usmiljenje in odpuščanje v slovenski družbi in politiki – dr. Kozma Ahačič (2. maj 2016)

V politiki in družbi, kjer vlada demokracija, se običajno spremembe ne zgodijo, ko se zberejo vsi, ki že mislijo enako. Do sprememb pride, ko uspe določeni misli prepričati čim več ljudi, ki so prej o kaki stvari mislili drugače ali ki o kaki stvari sploh niso mislili.

Zato se mi zdi zelo dragocena izkušnja, ko se sem in tja srečam s sošolci iz srednje šole. Lahko sva dva, lahko nas je šest, sedem. Radi govorimo o politiki, o vprašanjih družbe – in redko se o čem strinjamo. Predstavljajte si. Sedimo za mizo in razpravljamo o vprašanjih, ki se nam zdijo bistvena. Vsi se cenimo in se dobro poznamo, a se hkrati ne bojimo drug drugemu povedati, da nima prav, da je naiven, da ne pozna argumentov, da je izgubljena duša. Cenimo se, zato se lahko prepiramo, a se ne skregamo. In v takšnem okolju so argumenti vse, kar šteje.
V takšni družbi smo usmiljeni do vsakega, še tako napačnega prepričanja, in si odpustimo vsako, še tako hudo besedo.
Hkrati pa so takšne debate ob soku, kavi ali pivu zame vedno nenavadna streznitev. Če želim svoja prepričanja in svoje misli obrazložiti, namreč ni dovolj, da rečem, da tako je. Pred sabo imam nekdanje sošolce, ki čisto zares poslušajo. Ki iščejo luknje v mojih sklepanjih.
V tistih trenutkih se večkrat čutim zelo nemočnega. Prepričan sem v svoj prav, a zanj ne najdem pravih argumentov. Misli, ki so se mi še do pred kratkim zdele modre in utemeljene, se mi začnejo dozdevati preveč površinske.
In šele ko se v političnih vprašanjih zavem svoje ranljivosti, šibkosti svojih argumentov, grem lahko korak dlje. Šele takrat lahko razumem, zakaj kak moj sošolec razmišlja na prvi poged neumno, šele takrat lahko moj sošolec razume, zakaj imam jaz kako politično prepričanje, ki ga on ne bo mogel nikoli deliti z mano.
V takšnih okoljih po mojem mnenju začne delovati Sveti Duh. Samo takšna okolja lahko povzročijo spremembe v družbi. Od Zoisovega krožka ob koncu 18. stoletja do kroga okrog Nove revije ob koncu 20. stoletja so se spremembe v naši družbi rojevale na ta način, med ljudmi, ki razmišljajo različno in se hkrati spoštujejo in so si sposobni odpustiti tudi kako bolj ostro besedo.
Tudi Marija je tvegala Jezusovo jezo, ko ga je v Kani Galilejski prosila, naj naredi čudež. Jezus se je najprej razjezil nad njo, nato pa ji je izpolnil njeno željo.
Iz takšnih pogovorov od srednje šole naprej sem se naučil, da se ne smem bati jasno in javno izraziti svojega mnenja, da je moja naloga, da se oglasim, če se mi to zdi potrebno. Da pa hkrati postane moje mnenje res utemeljeno šele takrat, ko se sooči z mnenjem drugega.
Naš svet je namreč praviloma zelo zapleten, v politiki pa je treba zelo zapletene probleme ljudem predstaviti čim bolj enostavno. Zato je naloga vsakega politika, da svoj pogled na svet ljudem poenostavi na plus in minus. V parlamentu in na referendumu se namreč lahko glasuje samo za ali proti.

Ko smo nekoč s sošolci razpravljali o usmiljenju, smo se strinjali, da je usmiljenje mogoče samo, kadar ni naivno. Da je odpuščanje mogoče šele, ko je jasno navezano na resnico. In kaj se zgodi, če smo usmiljeni iz naivnosti ali če odpuščamo in si zraven lažemo? Po mojem mnenju s tem delamo še dodatno zlo, še posebej v družbi in v politiki. Tudi zato vam v svojih šmarnicah ponujam zgodbo svoje izkušnje s svojimi sošolci: tudi mi smo bili kdaj naivni, tudi mi kdaj sužnji neresnice – a ker smo soočali svoja mnenja, smo se lažje soočali tudi z lastno naivnostjo in lažnivo olepšanim pogledom na svet. Papež Frančišek v buli, katere odlomek stoji v naši pripravi na šmarnice, piše takole: »Pritegnimo svoje brate in sestre k sebi, da bodo začutili toplino naše navzočnosti, prijateljstva in bratstva.« A hkrati tudi: »Ne padimo .. v navajenost, ki omrtvi duha in mu prepreči, da bi odkril kaj novega.«