Usmiljenje in odpuščanje v župniji – Ana Cesar (3. maj 2016)

Navodila, ki sem jih prejela od gospoda župnika za letošnja šmarnična razmišljanja naročajo, naj se osredotočimo na lastne konkretne izkušnje. Tekom mojega sodelovanja v župniji sem večkrat prišla navzkriž s sožupljani glede delovanja kakšne skupine ali njihovega vodenja. To se mi zdi popolnoma človeško in se dogaja v vsaki živi skupnosti – tudi izven Cerkve. Karakterno gledano sem oseba, ki težko zadrži svoje mnenje zase, zato sem povedala, kar mislim, tudi če je bilo na drugi strani malo ali nič razumevanja. Rada bi se zahvalila patru Gregorju in še prej patru Andreju, ki sta si vzela čas zame, da sta me ob različnih priložnostih poslušala in skušala razumeti. Čeprav sem danes že nekoliko bolj odrasla in imam manj mladostniške norosti, ki si želi svet spremeniti čez noč, mi vendarle ostaja eno bistvenih življenjskih vodil iz tistega časa: pomembnost iskrenosti do sebe in drugih. Za odpuščanje in usmiljenje je iskrenost osnovnega pomena, saj kaže, v katerem grmu tiči zajec. Me je užalila nepremišljena beseda sožupljana? Ali sem jezen zaradi njegovih osebnostnih lastnosti? Se počutim odrinjenega, zapuščenega, napadenega? Ko smo dovolj iskreni do sebe in raziščemo vzroke jeze in zagrenjenosti do soljudi, se mi zdi pomembno, da jim svoje doživljanje tudi povemo. Psihologi pravijo, da je potrebno ob tem uporabljati tako imenovane »jaz stavke«, npr. »Jaz sem jezen, ker…« ali »Jaz sem bila užaljena zato, ker…«. Tako sogovorniku govorimo o sebi in lastnem doživljanju in mu puščamo dovolj čustvenega prostora, namesto da bi ga direktno napadali. In če smo na drugi strani ter slišimo takšno opazko, jo skušajmo ceniti, čeprav je to sprva zelo težko. Vzemimo si čas in premislimo o njej – naj nam pomaga, da postanemo boljši ljudje. Opisani proces zame predstavlja celoten cikel odpuščanja: težki, negativni občutki zaradi sočloveka, iskrenost najprej do sebe, nato do bližnjega in, kot češnja na torti, odpuščanje.

V celotnem procesu je ogromnega pomena molitev. Jezus nas poziva, naj molimo za tiste, ki nas preganjajo. Odlomek je največkrat interpretiran v kontekstu nasilnega preganjanja kristjanov. Dejansko pa nas lahko v nekoliko bolj duhovnem smislu preganjajo tudi hude misli o soljudeh: jeza, bes, žalost in kmalu se vidimo kot preganjano žrtev, proti kateri poteka zarota. Takrat nas kliče Jezus v svoje zavetje – potožimo mu svojo žalost in jezo. Kot otrok priteče k mami v naročje in se zjoka, enako lahko storimo Božji otroci ob Jezusu. Sama si predstavljam Jezusov obraz, ki me posluša in mu z zelo preprostimi besedami povem: »Jezus, jezna sem na to osebo, ker je storila to in to.« Takrat doživim Božje sočutje, ki mi pomaga, da lažje odpuščam svojemu »preganjalcu« (v narekovajih) in se z njim iskreno pogovorim.

Hkrati bi rada poudarila še pomembnost občestva. Popolnoma človeško je, da se z nekaterimi ljudmi bolje razumemo kot z drugimi. Čisto do vseh ne moremo biti »stoprocentno« iskreni v svojih doživljanjih. Tukaj stopi v ospredje pomembnost občestva – če je vsak lahko iskren z vsaj nekaj ljudmi, se ustvari mreža iskrenosti in odpuščanja, ki priča o Jezusovi prisotnosti med nami.

Morda bi za konec spregovorila še o tem, kje so moji osebni boji glede odpuščanja in usmiljenja v župniji. Večkrat se pojavijo pri delu z otroki in mladimi. Otroci so neposredni, včasih brutalno iskreni in hitro se lahko zgodi, da se ob njih počutimo nemočne žrtve. Takrat se je potrebno ustaviti in razmisliti, jim postaviti jasne meje, jih učiti sočutja – najprej seveda tako, da jih sprejemamo in smo sami sočutni do njih. Usmiljenja pa se moram naučiti pri delu z mlajšimi animatorji, ki se svoje vloge šele učijo, sama pa bi v svoji naravnanosti k učinkovitosti rada ta proces včasih kar preskočila. Mesec maj je tako tudi zame priložnost, da se zatekam k Mariji, ki predstavlja najprej zgled, nato pa oporo v nežni sprejemajoči ljubezni do vseh ljudi in brezmejnem zaupanju v Gospoda.