Vztrajna molitev ima več moči kot vsi zunanji oblastniki

Žena, ki jo kot vdovo stiska sovražnik, stoji pred ogroženo krščansko skupnostjo, ki se zaman obrača na državno avtoriteto. Kajti sodnik se Boga ne boji in se ne ozira na nobenega človeka. Žena, ki jo predstavlja današnji evangelij, pa je lahko razumljena kot tip za posameznega človeka, ki ga drugi prizadenejo in se proti temu ne more braniti. Izgubila je moža in je s tem tako rekoč podoba slabotnih ljudi, ki so brez varstva prepuščeni čustvom njihovega okolja. Ta nimajo meje. Vse negativno iz njenega okolja vdira vanjo. Sovražniki predstavljajo življenjske vzorce, ki nam onemogočajo življenje, naše slabosti, ki nam povzročajo preglavice, in rane, ki nam jih je prizadejalo življenje. Sodnik, ki mu ni mar niti za Boga niti za ljudi, simbolizira nadjaz, notranjo instanco, ki bi nas rada ponižala, ki se ne zanima za naš blagor. Njej gre le za norme in načela.

Navidezno nemočna žena se bori zase. Vedno znova gre k sodniku in ga poziva: »Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku« (Lk 18,3)! Sodnik se pogovarja sam s seboj, kar je tipično stilno sredstvo grške komedije: »Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi vendarle pomagal do pravice, da me ne bo nenehno prihajala mučit. Sicer me bo na koncu še udarila v obraz« (Lk 18,5). Grška beseda dobesedno pomeni: »udariti med oči, prizadejati modrico« (Heininger). Poslušalci se radi muzajo, kajti ta mogočni sodnik se boji slabotne vdove, da bi mu lahko povzročila še modrico. Vendar prav s tem sodnikovim samogovorom Luka spodbudi bralca, da bi zaupal navidezno tako slabotnemu sredstvu molitve. Ta ima več moči kot vsi zunanji oblastniki. V molitvi pride človek do pravice. Človek ima pravico do življenja, pravico do pomoči, pravico do dostojanstva. V molitvi doživljamo, da ljudje nimajo moči nad nami. Kakor morilci ne morejo triumfirati nad Jezusom, ki moli na križu, tako tudi ti, ki nas stiskajo, nimajo nad nami nobene moči. (Po: A. Grünu)

 

Pomen misijonske nedelje

Kristjani vsega sveta zajemamo pri istem studencu. Okrepljeni z Božjo besedo delujemo enotno v Kristusovem skrivnostnem telesu. Opogumljeni po delovanju Svetega Duha izžarevamo moč Božje ljubezni v povezanosti z vsemi brati in sestrami po vsem svetu. Vera nam veča ljubezen, ki utrjuje upanje, da bodo vsi ljudje lahko zajemali iz studencev odrešenja in bomo tako vse eno v veri, molitvi in solidarnosti.
Na ta dan nam postane jasno, da je naša vera dejavnost, ki je v blagor vsem ljudem in ni sama sebi namen. Oznanjevanje vere se dogaja veliko bolj v obliki pomoči bližnjemu, omogočanju pravic revnim, vračanju dostojanstva izobčenim, z razvojno pomočjo, premagovanjem etničnih razlik in z ohranjanjem življenja v vseh fazah. Da je najpopolnejše znamenje vere – ljubezen do bližnjega – to dokazuje pomoč ljudem v najrevnejših deželah sveta. S svojim darom delamo Božjo dobroto otipljivo. To vrača ljudem upanje in jim kaže pot k človeka vrednemu in pravičnemu življenju.
Sporočilo naše vere ni nekaj, kar se dotakne samo naše notranjosti. Božja beseda je luč za našo pot, ki nas želi voditi v pravi smeri, v vseh krajih in časih. Hoče biti naša življenjska drža, ki je zgled tudi drugim. Izhaja iz našega osebnega prepričanja in oblikuje nas same, skupnost, v kateri živimo, in s tem tudi Cerkev. Tako postajamo pogumni sodelavci pri spreminjanju vsakdanjega življenja. (Po: www.missio.si)