V župniji delujemo bratje frančiškani:
- p. Ambrož Mušič, župnijski upravitelj, 01-583 72 82
- p. Silvin Krajnc, gvardijan, kaplan, 01/583 72 77
- p. dr. Mari Osredkar
Nekaj o frančiškanih
Red manjših bratov (Ordo Fratrum Minorum) Z razvojem mest in trgovine v 13. stoletju so se v vsej družbi in tudi Cerkvi pokazala znamenja razkroja. Tedaj je živelo plemstvo v razkošnem sijaju, mogocniki se niso ozirali na preprosto ljudstvo in jim niso priznavali nobenih pravic. Pohlep po bogastvu in po brezskrbnem življenju brez za cuta bedo drugih, se je krepil. Nemirno in razburljivo življenje 13. stoletja je mocno vplivalo tudi na versko življenje. Toda prav v takih razmerah je tedanja cloveška družba doživela duhovno prenovo, ki jo moremo primerjati samo še prerojenju ob nastanku kršcanstva. Zopet se je zacel širiti duh evangelija, duh ljubezni, ki je krotil izbruhe strasti, sovraštva in preganjanja; duh resnice, ki je skušal vse z ljubeznijo pripeljati na pravo pot; duh ponižnosti in odpovedi, v katerem so mnogi zametovali posvetno premoženje. Tako tudi ta doba dokazuje, kako se je in kako se mora v vseh casih Cerkev sama iz sebe duhovno prenavljati. V Cerkvi so vedno zrastle velike svetniške osebnosti, med njimi tudi sveti Frančišek Asiški.
Sveti Frančišek Asiški
Sveti Francišek Asiški se je rodil leta 1181/1182 v mestu Assisiju, v Umbriji v srednji Italiji. Njegov oce je bil bogat in spreten trgovec s suknom Peter Bernardone. Mati Pika Bourlement je bila doma iz Provanse v Franciji. Frančiška so krstili za Janeza, a so ga vsi klicali Francesco, Francišek. Med breskrbnim odraščanjem je okrog sebe rad zbiral fantovsko družbo in razmetaval očetovo bogastvo, zaradi česar je bil med vrstniki priljubljen. Frančišek si je želel pridobiti še viteško cast in slavo z junaštvi v vojnah, ki jih takrat ni manjkalo. V vojni s Perugio so ga ujeli. Po letu dni se je z drugimi ujetniki vrnil domov, kjer je kmalu resno zbolel. Ko se je znova vracal na bojišca, je doživel sporocilne sanje, ki so spremenile njegovo razmišljanje. Posvetil se je molitvi in premišljevanju in vedno bolj je cutil božjo navzocnost. Razmišljal je o clovekovi popolni svobodi, in prosil Boga, da bi jo dosegel. Spoznal je, da ga do nje vodi dosledno izpolnjevanje evangelija. Njegovo življenje se je zelo spremenilo. Pomagal je ubogim in bolnim in njegov oce se je kmalu zbal za svoje bogastvo, ki ga je Francišek razdajal. Oce je vztrajal, da se je Francišek javno odpovedal dedišcini. V navzocnosti škofa in mešcanov se je leta 1206 na trgu pred asiško stolnico odpovedal vsem pravicam do ocetove dedišcine ter slekel je celo obleko in jo vrnil očetu z denarjem vred in rekel: “Do zdaj sem Petra Bernardona klical za očeta, sedaj mu vrnem vse, tudi obleko. Zato ne bom vec govoril: oče Bernardone, ampak bom po pravici molil: Oče naš, ki si v nebesih.” Ko je Frančišek nekega dne molil v napol razpadli in podrti cerkvici sv. Damijana, je slišal besede: “Francišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!” Frančišek je te besede narobe razumel in je začel popravljati cerkev. Popravil je tudi cerkev sv. Marije Angelske, imenovano Porciunkula. V njej je veckrat molil in tu je spoznal, da ga Bog pošilja popravljat živo božjo hišo, Cerkev iz ljudi, ki je v tistem casu razpadala. Porciunkula je bila takrat last benediktinskega samostana na Monte Subasio. Samostanske predstojnike je prosil, da so jo njemu prepustili v rabo in oskrbo. Tukaj se je Francišek sedaj naselil, stregel pri maši, se poglabljal v molitev in premišljevanje ter z vso iskrenostjo vedno iskal, kaj je božja volja, da bi jo z ljubeznijo izpolnil.
24. februarja, na god sv. Matija leta 1208 je kakor navadno ministriral pri maši v porciunkulski cerkvici. Pri maši je duhovnik bral evangelij, kako je Kristus poslal apostole oznanjat evangelij: “Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govorite: ‘Nebeško kraljestvo se je približalo.’ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave ocišcujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih, ne s popotno torbo ne z dvema suknjama ne s sandali ne s palico, kajti delavec je vreden svoje hrane” (Mt 10,6-10). Francišku so bile te besede kot odkritje, saj je doumel njihov pravi pomen in vsebino. Spoznal je pomen uboštva v osebnem življenju vsakega kristjana, kakor tudi v življenju vse Cerkve. Kristusov apostol mora biti ubog, da ga more Bog napolniti s svojo ljubeznijo; biti mora apostol uboštva. Hotel je živeti v uboštvu, kot je živel Kristus in apostoli. Po maši je šel takoj iz cerkve, odložil svojo eremitsko obleko, si oblekel sivorjavo tuniko (haljo) s kapuco iz trde neobdelane volne, kakršno so takrat nosili najbolj siromašni ljudje v njegovem kraju, in se opasal z vrvjo. Poln svetega navdušenja je šel v župnijsko cerkev sv. Jurija, kjer je imel svojo prvo pridigo. Govoril je preprosto, a zelo prepricljivo. Potem je hodil okrog in pridigal povsod, kjer so bili ljudje pripravljeni poslušati. Spodbujal jih je k pokori in medsebojni ljubezni. Njegove preproste, iskrene in prisrcne besede so šle ljudem do srca. Imel je srce polno ljubezni, zato je znal vse pomiriti, potolažiti, razveseliti in ohrabriti.
Ustanovitev reda
Frančiškov zgled, njegov pristni evangeljski duh in njegove prepričevalne besede, so nekatere tako prevzele, da so se že po nekaj dneh odlocili, da se mu pridružijo in sprejmejo njegov način življenja. Prvi, ki se mu je pridružil, je bil bogat in ugleden trgovec iz Assisija, Bernard da Quintavalle. Kmalu se jima je pridružil tudi pravnik Peter Cattani. S tema dvema bratoma je šel Francišek 16. aprila 1209 v asiško cerkev sv. Nikolaja, kjer so prosili duhovnika, naj jim trikrat odpre evangeljsko knjigo. Vsakokrat se jim je odprla na mestu, kjer govori o poslanstvu apostolov in njihovem uboštvu. Francišek se je ves vesel zahvalil Bogu, ki je v njemu in njegovima bratoma zacrtal pot evangeljskega uboštva. Obrnil se je k bratoma in jima rekel: “Brata, to je naše življenje in naše vodilo, kakor tudi vseh tistih, ki hocejo stopiti v našo družbo. Pojdita torej in spolnita, kar sta slišala.” To je bil dan ustanovitve reda manjših bratov. Od tega dne naprej so bratje živeli skupaj v duhu evangelija, ki jim ga je Gospod pokazal. Število je kmalu naraslo na dvanajst bratov, ki so se v duhu prave ponižnosti imenovali Fratres minores – Manjši bratje. Naselili so se v celici poleg porciunkulske cerkvice. Tu so se posvetili molitvi, premišljevanju, pridiganju in delu. Stregli so gobavcem, ki so bili v bližini, pomagali ljudem na polju in drugem delu. Za svoje delo niso prejemali denarja, ampak le hrano, ki so jo potrebovali. Ljudje so se jih kmalu navadili, obcudovali njihovo predanost Bogu, njihovo plemenitost, preprostost in dobro voljo. Leta 1209 je papež Inocenc III. ustno potrdil Vodilo, ki ga je napisal Francišek. Tako je bil red manjših bratov kanonicno ustanovljen. Francišek je postal vrhovni predstojnik novoustanovljenega reda. Bil je tudi posvecen v diakona, duhovnik pa ni nikoli postal, ker se je imel za nevrednega te službe. Vedno vec mladih moških je prihajalo, da bi se pridružili redu. Okoli porciunkulske cerkvice so si postavili koce iz slame in protja. Francišek je vzgajal in vodil svoje brate z veliko ocetovsko ljubeznijo, nicesar jim ni ukazoval, v nicemer jim ni bil najprej sam zgled, bil je strog in dosleden v zahtevah, vendar ni nikoli nikogar žalil. Brate je pošiljal po dva in dva v bližnje in daljne kraje oznanjat Kristusov evangelij spreobrnjenja.
Sv. Klara Asiška
Na prošnjo asiškega škofa je Francišek veliko pridigal v asiški stolnici. Med številnimi poslušalci je bilo tudi mlado dekle Klara iz plemiške družine v Assisiju. Ob Franciškovih govorih jo je vedno mocneje vznemirjala misel, da bi se tudi ona odpovedala tedanjemu nacinu življenja. Spoznala, je namrec, da jo Bog klice k evangeljskemu uboštvu. Klara je marca, leta 1212, pred oltarjem v porciunkulski cerkvi odložila svojo bogato obleko in iz Franciškovih rok sprejela spokorno redovno obleko. Pod njegovim vodstvom je pri cerkvici sv. Damijana ustanovila II. red (OSC) franciškanske družine.
Poslanstvo
Frančiškani so prvi med redovi sprejeli v svoj program apostolat med pogani, torej misijone. Manjši bratje so Kristusovo blagovest oznanjali tudi v Sveti deželi in v Maroku. Leta 1220 so prvi Franciškovi bratje umrli muceniške smrti v Maroku. Tudi Frančišek je šel leta 1219 v Sveto deželo, Sirijo in Egipt, kjer je pogumno šel v turški tabor pred sultana Malek-al-Kamila in mu govoril o Kristusu. Sredi leta 1220 se je Francišek spet vrnil v Assisi. Vodstvo reda je sedaj prepustil svojima vikarjema bratoma Petru in Eliju, sam pa se je posvetil urejanju discipline in notranjemu življenju svoje številne redovne družine. S sodelovanjem brata Elija je napisal novo Vodilo svojega reda, ki ga je papež Honorij III. potrdil 29. novembra 1223, v osmem letu svojega papeževanja. Francišek je ustanovil tudi III. red (Franciškov svetni red), katerega clani živijo doma v svojih družinah v vsakdanjem življenju in dolžnostih ter se vsepovsod trudijo, da bi živeli v evangeljskem duhu. Pri svojem apostolskem delu pa so bratje vedno bolj cutili potrebo, da bi se morali v svetem pismu bolj izobraziti. Ustanovili so prvo franciškansko bogoslovno šolo v Bologni (1223-1224). Prvi profesor bogoslovja je postal sv. Anton Padovanski. Med Franciškani so znameniti ucenjaki, kot so bili sv. Bonaventura (1221-1274), Aleksander Haleški (1170-1245), William Ockham (1285-1349), Roger Bacon (okoli 1214-1292), Valentin Vodnik (1758-1819) in Stanislav Škrabec (1844-1918).
Stigme – Kristusove rane
Frančišek se je vedno bolj umikal od zunanjega življenja in vodenja svojega reda. Avgusta leta 1224, se je, kakor veckrat poprej, umaknil na goro La Verno, da bi se v samoti cim lepše pripravil na praznik sv. Mihaela. Na gori je imel v skalo izdolbeno celico oziroma kapelico. Ko je na praznik Povišanja sv. križa (14. septembra) zjutraj molil, s socutjem in ljubeznijo premišljeval o trpljenju se mu je prikazal križani Kristus. Med izginjanjem prikazovanja se je Franciškova duša napolnila z ljubeznijo do trpecega Kristusa, na njegovih rokah in nogah pa so se pojavile Kristusove rane, iz katerih je pozneje veckrat tekla kri. Konec septembra je Francišek odšel v Assisi in tam nadaljeval svoje trpljenje prav do smrti. Ko je slutil, da se bliža konec njegovega zemeljskega življenja, je skoraj že popolnoma slep zapel svojo Soncno pesem ali Hvalnico stvarstva (1224-1225). Ta pesem je vsebina in odmev Frančiškovega življenja. Kasneje je prosil svoje brate, naj ga prenesejo k Porciunkuli, da bi svoje življenje sklenil tam, kjer se je naselil z njimi. Od tam je tudi poslal prve misijonarje po svetu, tam so se vsako leto ob binkoštih zbirali njegovi bratje iz vseh krajev. Zvecer 3. oktobra leta 1226 so ga na njegovo željo prinesli v porciunkulsko cerkvico in ga položili na gola tla. Poklical je k sebi vse brate in jih ljubece prosil, naj ljubijo Boga, ostanejo zvesti veri in se natancno držijo uboštva. Od njih se je poslovil z besedami: “Zbogom bratje, ostanite v božjem strahu, jaz grem k Ocetu, cigar milosti vas priporocam.” Nato je izdihnil, star komaj 44 let.
Razglasitev za svetnika
Papež Gregor IX. je 16. julija 1228, dve leti po smrti, razglasil Franciška Asiškega za svetnika in dolocil, da se njegov god obhaja 4. oktobra. Na papeževo željo je brat Elija sezidal v Assisiju velicastno cerkev, posveceno sv. Francišku Asiškemu. 25. maja 1230 so Franciškovo truplo prenesli iz cerkve sv. Jurija v to cerkev. Danes Frančiškovo duhovnost gojijo predvsem njegovi redovi. Njegov prvi red je danes razdeljen v tri veje: franciškansko – OFM (temnorjav habit), minoritsko – OFMConv (crn habit) in kapucinsko – OFMCap (rjav habit). Šteje okoli 30.000 clanov; drugi red, klarise, šteje 7.000 clanic; tretji red – FSR – katerega člani žive med svetom, pa šteje preko 3.000.000 clanov. Uradno ime frančiškanov je Ordo fratrum minorum – Red manjših bratov.